PAPIRNATA LJUBEZEN

Andraž Žvab 2009



Živimo v čudnem svetu. Pascal Bruckner je ta naš svet imenoval svet »nenehne vzhičenosti«, se pravi svet, ki nenehno terja od nas, da smo na ta ali oni način vzburjeni, vzhičeni, čustveno angažirani. Zato skrbijo časopisi, ki kar tekmujejo med seboj, kdo bo predočil čim bolj bizarno in srhljivo zgodbo; knjige v stilu De Vincijeve šifre, filmi in zabavna industrija nasploh. Želimo biti vzburjeni in pri tem se zgodi, da v naši želji po vzburjenju v naše igrice vpletemo sočloveka in povsem pozabimo na njegova čustva, na to, da je – kakor mi sami – tudi on človek. Njegova človeškost ne šteje. Šteje namreč naša vzhičenost.


Ena od oblik iskanja vzhičenosti je tudi t. i. papirnata zaljubljenost. Izraz bom v nadaljevanju podrobneje pojasnil, zaenkrat samo to, da se v papirnato zaljubljenost spuščajo tako moški in ženske. Ker pa je izpostavljanje žensk kot tistih, ki so nasedle moškim lažem, že nekaoo pregovorno, bomo papirnato zaljubljenost predstavili z obratnega vidika – tista, ki se spusti v papirnato zaljubljenost, je namreč lahko tudi ženska.


Lahko se zgodi na ničkoliko načinov, internet je samo en primer od množice možnih. Ženska, ponavadi inteligentna, zdolgočasena, vajena nenehne pozornosti (često edinka), preživlja t. i. hladne mesece s svojim partnerjem. Ker je ženska duševnost drugačna od moške, kar pomeni, da so ženske veliko bolj nagnjene k intuitivnim in nagonskim reakcijam (in so jih srednjeveški avtorji, ki so premogli oster čut za opazovanje, klasificirali v bližino živali), se pravi: njihove odzive bolj kot razum & občutek za odgovornost (recimo temu – vest) vodi nezavedno, si – še posebej, če je privlačna in inteligentna, hitro najde svojo »ljubezen«. Taki ženski ni prav nič mar, kaj čuti njen partner – v svoji želji po iskanju pozornosti, v svoji želji po nenehni vzhičenosti ženska vidi zgolj samo sebe – in svojega ljubčka, ki pa je samo projekcija njenih nerealnih fantazij. Da bi uživala v vzhičenosti, ki jo daje zaljubljenost, ženska obljublja svojemu »izbrancu« vse mogoče. Imenuje ga »najdražji moj«, skupaj z njim načrtuje prihodnje življenje, opravlja svojega partnerja, pusti se ljubkovati in počne oziroma počneta še mnogo drugih stvari, samo zato, da bi ženska zadostila želji po vzhičenosti, ki jo daje zaljubljenost.


Do tu je sicer vse v redu, čeprav je ženska verjetno povzročila že precej trpljenja svojemu zvestemu partnerju, kateremu brezsramno pripoveduje o kvalitetah novega »življenjskega spremljevalca«. Toda stvar postane resna, če je žrtev te igre nenehne vzhičenosti moški, ki je v ljubezenskih odnosih precej naiven in kratko malo pade na foro. Moški ženski verjame – trikrat na dan dobiti pismo, ki se pričenja »najdražji moj« in končuje »vedno tvoja…«, je za neizkušenega mladeniča preveč. Njegovi varnostni mehanizmi popustijo, in ženski, ki išče vzhičenost in nič drugega, odpre svoje srce do zadnjega, misleč in glede na obljube upravičeno pričakujoč, da bo v zameno dobil tudi srce svoje drage, ki jo je, ne da bi sam to kakorkoli nameraval, pričel neizmerno ljubiti. Vendar pa je odprtje srca oziroma popolna predaja točno tista rdeča lučka, na katero je ženska, ki išče vzhičenost, samo čakala. Takoj ko vidi, da je njena taktika (ki ni zavestno namerna – ženska je morda v resnici zaljubljena, toda v globini ve, da išče zgolj eno: vzburjenje; in ni pripravljena deliti srca s tistim, ki je srce pripravljen deliti z njo) vžgala, se začne umikati in kar iz rokava stresa izgovore, kot denimo »ne čutim kemije med nama« (medtem ko je denimo prej sama namigovala na seks) ali »to in to moraš na sebi spremeniti« (čeprav je poprej dejala, da jo ravno to najbolj privlači) ali »včasih se te bojim« (priljubljena ženska taktična beseda, ki skoraj vedno vžge) ali »ne vem če bom lahko zdržala brez svojega partnerja« (ki ga je poprej brezsramno opravljala). Moški, ki je padel v mrežo take ženske, je že brezupno ujet in ko vidi, da izgublja to, kar mu je v toku kratkih mesecev postalo najdražje, se zateče k edinemu orožju, ki mu preostaja: k prisiljevanju. Ravno na to pa je naša iskalka vzhičenosti čakala. Ko jo moški trše prime za besedo in jo spomni na njene obljube, je takoj pri roki že omenjeni izgovor »bojim se te« ali »nepredvidljiv si« ali »nadležen si« ali »občutek imam, da me izsiljuješ«. Moški je strt, in videč strtega, tudi projekcije ženske, ki je iskala vzhičenje, padejo.


Ona tega moškega sploh ni nikdar ljubila. Bila je zaljubljena, ja, toda ljubila – ne. Naredila pa je vse, prav vse, kar sta njena podzavest in zavest premogli, da jo je moški vzljubil. In tako se naša iskalka vzhičenosti vrne v objem svojega partnerja, ki je medtem prečesal svojo vest in ugotovil, da bi moral biti do svojo ženske pozornejši. Sedaj ima ponovno točno to, kar je želela – pozornost in vzhičenost. Za moškega, ki ga je zvabila v svojo mrežo, pa premore eno samo čustvo: prezir. Ali pa še tega ne – je le bled spomin, ena izmed njenih neštetih papirnatih aferic, ki jih je imela ničkoliko in v katere se spušča zgolj zato, da zadosti potrebi po pozornosti in vzhičenosti. Da bo neko srce potrebovalo morda več let, da si bo povsem opomoglo, naše iskalke vzhičenosti ne zanima. Kajti v resnici je edino, kar njo zanima, on sama. Ko bo njen sedanji stalni partner odslužil svojo vlogo, bo našla drugega in partner se bo znašel sam z istim izgovorom kot že mnogi pred njim: »Ne čutim več kemije« ali »Odtujila sva se«.


Pripomba: podobnosti z resničnim življenjem niso zgolj naključje!