O SOPHIJI IN PEKLU

Andraž Žvab 2008


Sophia je eden od tistih arhetipskih likov, kamo spadajo tudi velika boginja (v Grčiji čaščena kot Afrodita ali Artemida, v Mali Aziji kot Kibela (Cybele), v Babilonu kot Inanna, Ištar ali Aštarta, v Egiptu kot Izida, v Indiji kot Šakti pod njenimi raznoterimi aspekti: Parvati, Durga, Kali, Radha…), umrli & vstali bog (Oziris, Dioniz, Orfej, Mitra, Kristus) itd. V Grčiji so Sophio – ki pomeni Modrost – častili kot Ateno Parthenos (»Ateno Deviško«), Ateno Promachos (»Ateno Prvobojevnico«), Ateno Nike (»Ateno Zmagovalko«). V Indiji ni povsem ustrezne vzporednice, v Egiptu si poteze Sophie delita Maat in Izida. Med helenističnimi filozofi je Sophiji prvi pomembno mesto odmeril Filon Aleksandrijski, ki jo je v svojih spisih imenoval »hčerko Najvišjega, sestro Logosa (Uma)«. Posebno močno je bil lik Sophie zastopan v gnosticizmu, zlasti v t. i. Valentinijanski gnozi. Bila je padli eon, torej je imela na sebi poteze uporništva, in na nek način »kriva« za stvarjenje, saj je porodila demiurga Jaldabaotha in njegovih sedem arhontov, vladarjev planetarnih sfer. Poznana je bila kot Pistis Sophia, kar pomeni »Zvesta Sophia«, ali Sophia Prunikos, kar pomeni »Modrost-Kurba«; zadnje ime je nosila zato, ker se Modrost speča z vsakim, ki se ji zdi zanimiv in vreden, ne glede na to, ali je mlad ali star, reven ali bogat, plemič in preprost človek. Kasneje, s prihodom krščanstva, pa je Sophia dobila prav posebno mesto zlasti v vzhodni pravoslavni Cerkvi, pa tudi v katolicizmu. Sophia je bila poznana kot božja Modrost; najvišja emanacija Boštva, in njej je posvečena slovita cerkev v Carigradu. Mistiki so v kontemplaciji zrli Sophio – Modrost Božjo – in v bogozrenju so se jim razkrila čudovita pota le-te Modrosti. Prav posebno mesto ima Sophia med nemškimi teozofi 16., 17. in 18. st. Sophia je ogledalo, v katerem se prepoznava Božji Duh; in med mistiki, kot je bil Jakob Boehme, in nebeško Sophio se je često spletel subtilen erotičen odnos (da, tudi mistika pozna erotiko in tudi erotika pozna mistiko!). V kabali se Sophia imenuje Chokmah (Modrost) in je prva emanacija Ketera, najvišje Krone, in druga sefira na Etz Chayyimu, Drevesu življenja. (Alternativno ime je Achamoth.)


Kakorkoli že, bodisi Palada Atena, bodisi Pistis Sophia oziroma Sophia Prunikos bodisi božja Modrost bodisi Chokmah – lik je en sam, in ker ima vse, kar je zgoraj, ustreznico v tem, kar je spodaj, in vse, kar je spodaj, ustreznico v tem, kar je zgoraj- se včasih javlja preko določene osebe. Sophia je prav poseben tip ženske. Na tem mestu je treba povedati, da je tako transcendentna kot imanentna Sophia presežnostna, in da so interpretacije izključno moje lastne – kdo drug bi Sophio utegnil doživeti na drugačen način. Podajo se ji barve zlata in sinja, je izjemno individualna, do meja egocentričnosti; bojevita, a premore globok uvid, žlahtnost/plemenitost in dostojanstvo. Kar pa najbolj okarakterizira Sophio, je to, da je po navadi vedno poslana za pomočnico moškemu v daljšem ali krajšem času njegovega življenja. Klasičen primer je Palada Atena. Atena je ljubila junake. Njeni priljubljeni varovanci so bili Perzej, ki je ubil Meduzo (in njeno glavo podaril Ateni, da jo je pritrdila na svoj ščit oziroma všila na naprsje svoje toge), nadalje Herkul, ki je pod njenim vodstvom opravil dvanajst del, in med drugim ubil Nemejskega leva, čigar kožo je podaril Ateni, da so ji nebeške tkalke naredile togo in jo je, kot Promachos, Prvobojevnica, nosila na svojih ramenih; njeni varovanci so bili ahajski junaki v trojanski vojni Diomed, Agamemnon in zlasti Ahil; njen najbolj priljubljen varovanec pa je bil Odisej, saj je globoko cenila njegovo bistrost in uvid. (In dejansko je to, kar Sophia na moškem najbolj ceni.) Tako mu je pomagala skozi vso trojansko vojno, in nadalje na njegovih blodnjah, ki jih opisuje Odiseja: dala mu je čudežni koren, ki ga je ščitil pred čarom Kirke, svetovala mu je, kako prepluti ožino Scile in Karibde, kako premagati Kiklopa in naposled, kako premagati Penelopine snubce. (Kirka pa nasprotno uteleša povsem drugo plat žensko narave kot Atena, naravo femme fatale, spogledljivke in zapeljivke, ki v ničemer ne uživa bolj, kot da uniči močnega moškega, ki mu je temelje že spodjedla Usoda – lik par excellence take ženske je Kleopatra VII, Kraljica Egipta, ki je pogubila tako Cezarja kot Marka Antonija)


Moderna Sophia, prav tako kot njene arhetipski lik Atena, vedno stoji ob strani moškemu, bodisi da je ta umetnik, vojak (bojevnik), državnik, znanstvenik ali karkoli drugega. Tako je imel Abelard Heloizo, Salvador Dali Galo Eluard, itd. Se pa Atena tudi uteleša v liku t. i. deviških kraljic. Izvrsten primer je denimo angleška kraljica Elizabeta I. Tudor, imenovana tudi »Samotna roža nad vodo«, ki je vedno pomagala svojemu zvestemu učenjaku in tihemu ljubimcu Johnu Dee-ju, renesančnemu magu, ali pa Katarina Velika (ruska), ki je prav tako imela generale, ki so jo dobesedno oboževali.


Toda predolgo smo se zadržali pri samem liku Sophie. Poglejmo, kako je z drugim pojmom, namreč s Peklom. O ničemer ni bilo napisanih več nesmisla kot o Peklu – in prav tako nikoli ni bilo ničesar, razen morda Boga samega, kar bi na človeško dušo naredilo močnejši vtis kot Pekel. Kabala pozna deset oziroma devet peklenskih sfer, ki tvorijo obrnjeno kabalistično drevo (t. i. »arbor inversa«), in z vsakim krogom se gostota Teme strjuje. Kar je duhovno & polno bivajoče, je namreč ineligibilno in svetlo, zato raven bivajočnosti narašča premo sorazmerno z ravnijo subtilnosti, dokler v Enem – ki ga kristjani imenujejo/imenujemo Bog – ni naposled preseženo samo bivajoče, kajti Eno je nad-bitnostno in nad-zapopadljivo. Kako naj pojasnim Pekel? V nekem oziru je Bog sfera, ki nima oboda nikjer in središče povsod; torej neskončna sfera. Pekel je, obrnjeno, neskončno majhna in gosta točka – točka popolne Zgostitve, točka, ki, če se razvije in preide v stanje manifestacije (kar se zgodi v t. i. Peklenski Spirali oziroma deveterih krogih Pekla oziroma v arbor inversa, kar so vse sinonimi), pomeni polno Izkrivljenost (»crookedness«).


Vse to je zelo abstraktno. Poskusil bom stvari napisati razumljiveje. Ko grški pisatelj Nikos Kazantzakis v svoji Poslednji skušnjavi opisuje Marijo Magdaleno, zapiše nek odstavek, ob katerem mi – in ne morem si pomagati – kadar ga berem, vedno pridejo solze v oči. Takole pravi: »Dejali so ji žena, obsedena s sedmimi demoni; toda ni bilo sedem demonov, pač pa sedem nožev, ki so jih prebadali srce.« Enako je s Peklom. Devetero peklenski krogov kabale oziroma Danteja je devetero obročev, ki stiskajo srce, ki želi ljubiti. Ti obroči se imenujejo, drug za drugim: Strah (deveti Pekel), Obup (osmi Pekel), Sram ((Sedmi pekel), Kes (Šesti pekel) in tako naprej. Človek je ujet v spone Strahu, Obupa, Sramu, Kesa, in te spone, ki stiskajo njegovo srce, so krogi Pekla. Kajti grehi srca so vzrok zmotam duha, in kar je znotraj je tudi zunaj, in Pekel v srcu pomeni tudi to, da človek okoli sebe doživlja Pekel. Čisto v sredini, ukleščena med te peklenske kroge Strahu, Obupa, Sramu itd. pa brli majcena lučka, lučka Upanja. Ta lučka je ustvarjena iz tistih malo del Ljubezni (govorim o resnični Ljubezni, in zato jo pišem z veliko, in ne o papirnati ljubezni), ki jih je človek naredil tekom svojega življenja, reden sta ga greh & nevednost ujela v obroče Pekla. Ker je lučka šibka, se človek ne more sam osvoboditi. Potrebuje odnos, kajti odnos je kakor magnet, ki k sebi pritegne lučko, jo razpiha, tako da se ta razžari v plamen Ljubezni, in sežge obroče Pekla. Zato sem nekoč poprej zapisal, da bi vsak narkoman ali »grešnik« (kako zelo patetična, sprana in tradicionalno obtežena beseda, ki ima vendar tako bogato sporočilo!) potreboval odnos, kajti le prek odnosa lahko lučka v srcu zažari in prežge vezi oziroma kroge Pekla.


Ko se Sophia približa človeku (kajti od vseh žensk se navadno približa se samo ona, zavoljo svojega poguma in uvida), ta človek nagonsko začuti, da se v njegovem srcu nekaj vrši; nekaj tihega, skrivnostnega, a silnega. Zato se šibijo kolena in glas se trese; toda vse to je zaradi silnega hrepenenja, ki ga doživlja srce, ujeto v spone Pekla. Nato prično spone druga zadrugo pokati. Človek to doživlja kot naval negativnih čustev. Ko poči deveti krog Pekla, človek začuti intenziven strah, toda to je znamenje, daje Strah šel iz njega. In ko poči osma spona oziroma osmi krog, človek doživi intenziven obup – morda tak obup, da pusti Sophio sredi mesta samo in pohiti nekam v samoto, da bi se skril in tako zaščitil svojo rano. Kajti med osvobajanjem iz Pekla iz človeškega srca teče gnoj. Često se to kaže v telesnih simptomih, kajti telo in duševnost sta neverjetno povezana. Tako človek utegne dobiti gnojno angino, tur na koži, ali granulom. Tudi na telesni ravni se mora izločiti gnoj. Toda postopno, ko ljubezen, ki jo Sophia žarči v človeka, ki je ujet v spone Pekla, začne pridobivati na moči, z gnojem vred vedno bolj iz Srca teče tudi kri. Najprej je to črna in gosta kri, pomešana z gnojem, nato pa vse svetlejša, dokler naposled ne postane rubinasta kri ljubezni. Ko počijo zadnji okovi, iz srca tečeta samo kri rubinasto rdeče barve,kar pomeni: človek, ki je bil poprej ujet v spone Pekla, sedaj ljubi, in v ljubezni je njegova odrešitev. Toda do ljubezni ni mogel sam priti, nekdo ga je moral prvi ljubiti,da je v njem vzbudil oziroma prebudil moč ljubezni. Sedaj je tako, kakor je zapisal Dostojevski o Razkolnikovu in Sonji Marmeladovi: »/…/V življenje ju je obudila ljubezen, v srcu enega so bili neusahljivi viri življenja za srce drugega.«


S tem pa je vloga Sophie končana. Kjer so prej srce stiskali temni obroči Pekla, sedaj seva rana, iz katere teče rubinasto rdeča kri, a to je kri ljubezni, kri, ki je kot daritev na razpolago Življenju. Rana je sveža in občutljiva, toda to je sveta rana – rana, ki jo je junak na poti oral dobiti, da lahko nadaljuje potovanje. Sophia se, ko je opravila svojo vlogo, umakne – nanjo čakajo druge naloge. Ranjeni, o odrešeni človek se steguje po njej, želi jo imeti zase, saj ga je rešila Pekla in obudila v življenje, toda bolj ko se steguje za njo, bolj mu uhaja. Obstoji ena sama nevarnost: da ranjeni človek ponovno zdrkne vase in se izgubi v začaranem krogu čustev zamre, jeze, frustriranosti. Ta čustva sama po sebi niso pretirano nevarna, toda za nekoga, ki je bil v sponah Pekla, predstavljajo grožnjo. Odrešeni človek mora iti naprej, kajti tudi Sophia ga v resnici ni pozabila. Človek ostaja v srcu Sophie – morda celo bolj kot njen partner, če ga ima; toda Sophia ve, da mora človek sedaj potovati sam, brez nje. Morda njo samo bili še bolj kot človeka, ki je rešen Pekla, toda ponosna in dostojanstvena Sophia tega ne bo nikdar priznala. Kakorkoli že, med njima ostaja nevidna vez, tanka, zelo tanka nitka, a vendarle močna, nitka iz najfinejše svile, zlate barve.


FINIS.