EZOTERICIZEM - POJASNITEV POJMA

Andraž Žvab 2010

I.

V svetu se uveljavlja nov študij oziroma bolje, tematsko področje, ki nosi ime »Preučevanje Zahodne ezoterične tradicije«. Študij tega tematskega področja je po svoji sami interdisciplinaren. Združuje zgodovino, religiološke vede, filozofijo, teologijo, kulturno antropologijo, literarne in umetnostno-zgodovinske študije in še marsikaj. Ker je ezotericizem, zlasti t. i. »nizki« ali »poljudni« ezotericizem (kamor je v veliki meri, čeprav ne povsem izključno, všetet tudi fenomen new age-a) vse prevečkrat in prepogosto ribarjenje v kalnem, bom tem sestavku skušal opisati, kaj z akademskega vidika pomenijo pojmi, kot so »ezotericizem«, okultizem«, »mistika«, »teozofija« in končno, Zahodni ezotericizem ali Zahodna ezoterična tradcija. Po pojasnitvi temeljnih pojmov bom namenil pozornost predvsem Zahodni ezoterični tradciji. Skušal bom opisati njen razvoj od prvih distinktivnih pojmov, ki so označevali to, kar danes označujemo kot »Zahodni ezotericizem«, v 17./18. st., prek 19. st., ko so se s tem področjem ukvarjali posamezni bolj akademsko usmerjeni zanesenjaki iz okultnih vod, prek prvih resnih študij iz srede 20. st. do njenega dokončnega uspešnega preboja v akademsko sfero v 90' letih 20 st. Pri tem bom precej prostora namenil dandanes prevladujoči paradigmi na tem področju, imenovani »Faivrova paradigma«. V drugem delu bom opisal, katere struje ZET kot akademski konstrukt zajema. Hkrati bom na primeru alkimije pokazal, kakšne so poglavitne tematike preučevanja oziroma raziskovalni pristopi – skratka: na kako različne načine in iz kako različnih izhodišč lahko človek pristopa k pojavu, kot je alkimija.



Najprej: za večino ljudi so pojmi kot ezoterika, okultizem, magija ali bolj specifični pojmi kot hermetizem, alkimija, rožno križarstvo, kabala, teozofija, ceremonialna magija itd. deležni ambivalentnega odnosa, in sicer tako strokovnjakov (akademikov) kot laikov (tistih, ki o tem sploh karkoli vedo). Po eni strani se vseh naštetih pojmov in ezoteričnih struj še vedno drži močno slabšalna oznaka »praznoverje«, ki je posledica razsvetljenskega poudarjanja ratia in pozitivističnih tokov v filozofiji 19. in prve polovice 20. st. Ta oznaka je tako zelo močna in ukoreninjena, da se veliki večini (slovenskih) akademikov z redkimi izjemami omenjeni tokovi ne zdijo vredni resne akademske pozornosti. Kot vem iz lastnih izkušenj, se diskurz skoraj vedno, kadar je govora o omenjenih konceptih, prelevi v pol šaljiv-pol omalovažujoč diskurz, ki navadno vse omenjene struje bodisi postavi na raven vedeževanja iz kart bodisi jih vrže v kalup new age-a. Po drugi strani pa je opaziti, da je med ljudmi (akademiki všteti!) v odnosu do omenjenih struj opaziti nek tih pridržek, skoraj strah. Temu se ni čuditi, saj so bili tako naštete in tudi druge struje, ki sodijo v okvir ZET, stoletja dolgo pogosto (ne pa vedno!) deležne negativnega odnosa Cerkve, v 18. st. pa je negativni odnos dominantne religije zamenjal negativni odnos kulta razuma. Če smem parafrazirati Junga, se je ta odnos »usedel« v kolektivno nezavedno in zato ljudi ob kakršnemkoli stiku z ZET spreleti nelagoden občutek. Skozi predstave ljudi zavejejo prizori čarovniških knjig, nenavadnih alkimističnih simbolov, Fausta, skrivnih združenj, skrivnostnih kabalističnih ločin; pri tistih, ki se na zadevo spozanjo malo bolje, zlasti mlajši, svoje doda tudi lik Aleistra Crowleya, najpomembnejšega okultista 20. st., ki je samega seme imenoval »To Mega Therion« (kar v klasični Grščini pomeni »Velika Divja Zver«) in tudi »Zver 666«, poleg tega pa je bil že za življenja proglašen za »njbolj zlega človeka na svetu«.


Kljub temu pa je nesporno dejstvo, da je ezoterična tradicija izjemno, pravzaprav nesluteno pomemben del evropske religiozne in kulturne zgodovine, ki je imela velik vpliv na filozofijo, znanost, umetnost, literaturo, religiozni razvoj, družbene spremembe, pogosto tudi na politiko. Zato se mi zdi smiselno na začetku pokazati, kaj beseda ezotericizem/ezoterika sploh pomeni in kako je razumljena v današnjem akademskem diskurzu. Začeti pa je seveda potrebno pri etimologiji.


II.


Kot v referenčnem in zajetnem »Dictionary of Gnosis and Western Esotericism« navaja pomemben raziskovalec tokov zahodnega ezotericizma in metodološki teoretik raziskovanja ezoteričnih tokov Wouter J. Hanegraaff, se je pridevnik »ezoteričen« pojavil veliko prej kot dotični samostalnik. Pripisujejo ga Aristotelu, čeprav je le-ta uporabil le njegovo protipomenko (eksoteričen). Besedo je tako dejansko prvi uporabil satirik Lukijan iz Samosate v 2. st. pr. n. š. v smislu »nečesa notranjega«.


Prvi prvih krščanskih avtorjih, Klementu Aleksandrijskem in Hipolitu Rimskem, je beseda »ezoteričen« že povezana s skrivnimi nauki. Klemen tako piše, »da učenci Aristotela pravijo, da so določeni nauki Aristotela skrivni ali ezoterični, drugi splošni ali eksoterični«. Klemen uporablja izraz »ezoteričen« tudi v navezavi na misterijske kulte pozne antike. Hipolit in poganski novoplatonik Jamblih pa izraz rabita v zvezi s Pitagorovo filozofsko šolo. Tako se je pridevnik »ezoteričen«, kot izraz, ki se nanaša na skrivna učenja, rezervirana za mistično elito, prenesel na druge krščanske avtorje (Origena in Gregorja iz Nise) ter tako tudi prešel v splošno izrazoslovje Zahoda. V Angleščini se izraz (namreč pridevnik) prvič uporabi v 'History of Philosophy' T. Stanleya (1687), nanšajoč se na Pitagorove elitne učence; v Francoščini pa je prvič zapisan v slovarju iz 1752, kjer označuje skrite, obskurne in nenavadne stvari, ki se prenašajo ustno.


Samostalnik 'ezotericizem' je veliko mlajši. Prvič se pojavi v Francoščini (l'esoterisme) v delu Jacquesa Matterja 'Historie Critique du gnosticizme et de son influence' (1828), kjer se nanaša na nauke, misterije, preizkušnje in progresivno iniciacijo gnostičnih kristjanov v antiki. Neologizem je privzel Jacques Etienne Marconis de Negre, in je l. 1839 pisal o tem, da je bila ena od glavnih značilnosti starodavne svečeniške doktrine »razdelitev svete znanosti (sic!) v eksoterizem ali zunanjo znanost in ezotericizem ali notranjo znanost«. Leto kasneje je o ezotericizmu govoril Pierre Leroux, ponovno v navezavi na Pitagorejstvo in sicer v smislu religiozno – politične sekte oziroma skrivne šole, ki je nad drugimi vzdignjena zaradi svojega uvida ter je osnovana na načelih iniciacije. Ezotericizem je bil kot nova beseda priznan v 'Dictionnaire universel' Maurica Lachatre-ja (1852) in definiran kot: »Iz grškega 'eisotheo', celota naukov skrivne doktrine, ki so znani le zapriseženim članom«. Besedo je, kakorkoli že, široko populariziral francoski mag in eden izmed utemeljiteljev modernega okultizma Eliphas Levi (Alphonse Louis Constant, 1810-1875) in v Angleščino je besedo uvedel A. D. Sinnet s svojim odmevnim delom Esoteric Buddhism (1883). Od konca 19. st. do danes so besedo uporabljali različni avtorji v razmeroma različnih kontekstih. Oglejmo si torej, kako je beseda razumljena dandanes v akademskem diskurzu.


Ker beseda »ezotericizem« vsaj do poznega 19. st. ni bila nikoli samo-oznaka struj, ki so danes poznane kot ezoterične, jo je torej potrebno razumeti kot konstrukt. V današnjem akademskem diskurzu ima beseda dva glavna pomena, ki sta med seboj sicer do neke mere povezana, a ju je kljub potrebno skrbno ločiti.


Prvi pomen je tipološki. Glede na tipološki konstrukt beseda ezotericizem označuje posebne oblike religiozne dejavnosti, ki imajo skupne strukturne poteze. Izraz je povezan s pojmom skrivnostnosti, in se nanaša za prakse v različnih religioznih kontekstih, ki so povezane z soteriološkim vedenjem (gnozo), ki je dostopna eliti iniciiranih. V tem smislu je izraz ezotericizem lahko rabljen znotraj kateregakoli religioznega konteksta, po vsem svetu, tako v sedanjosti kot v preteklosti, v antiki kot v 21. stoletju, na Zahodu in Vzhodu, v pismenih in pred-pismenih družbah. Primeri: že omenjena Pitagorova šola, orfični in elevzinski misteriji so tipičen primer grškega ezotericizma, kot je učenje egipčanskih svečenikov ali kaldejskih (babilonskih in perzijskih) magov primer ezotericizma visoko razvitih bližnjevzhodnih kultur. Vedska Indija je poznala svoje modrece (rišije), ki so skrivni nauk prenašali le ustno (in ki je bil kasneje zapisan kot Upanišade). Podobno velja za Kitajsko in tudi za visoke kulture Srednje in Južne Amerike. Tipičen primer ezotericizma v pred-pisemskih družbah so skrivne združbe vračev pri Algonkinih (zlasti pri plemenih Ojibwa in Cree), imenovane »midewiwin«, ali podobne skrivne združbe šamanov v Afriki, Aziji in Avstraliji. Obstaja krščanski ezotericizem (novozavezna Apokalipsa je tipičen primer krščanskega ezotericizma; podobno velja za krščansko gnozo v pozni antiki, za srednjeveške katare in iz njih izvirajoč kult trubadurjev, povezan s čaščenjem ženske; nadalje teozofski spoj alkimije in krščanske mistike, rožno križarstvo, itd.), islamski ezotericizem (različne sufijske inciatorne linije, bratovščine kot npr. Ihvan al-Safa itd.), judovski ezotericizem (ki je doživel dolg razvoj, od ezoterizma v času kraljestva, prek po-eksilskega ezotericizma v obliki mistike Merkave do srednjeveške in renesančne kabale in vzhodno-evropskega hasidizma), specifične ezoterične struje, kot je npr. alkimija, ki je bila poznana tako v helenizmu kot v Bizancu, v islamu in na latinskem zahodu, ter tudi v Indiji in na Kitajskem. Tipični indijski ezoterizem je npr. tantrizem, in tibetanski budizem kot primer tantričnega budizma je ezoteričen po sami svoji strukturi. Kitajska pozna delitev na ezoterični nauk (taoizem) in eksoterično »družbeno religijo« (konfucijanstvo). Itd.


Posebno razumevanje ezotericizma so uveljavili tradicionalistični filozofi (Rene Guenon, Fritjof Schuon, Julius Evola, Titus Burckhardt, Sayid Husein Nasr idr.) in akademiki, ki so bolj ali manj izhajali iz predpostavk tradicionalizma, torej akademiki t. i. religionistične orientacije (Mircea Eliade, Henry Corbin, Carl Gustav Jung, itd.). Zanje ezotericizem pomeni notranjo dimenzijo religij, ki je postavljeno v opozicijo z zunanjo, eskoterično dimenzijo religij. Notranja, ezoterična dimenzija religij (npr. krščanska gnoza ali islamski sufizem ali judovska kabala) tvori pravo & resnično jedro religij, ki je z vidika religionistične paradigme srž religioznega sporočila.


Glede na historični pomen, pa je ezotericizem razumljen kot splošno poimenovanje za določene tokove v zahodni kulturi, ki si delijo določene skupne karakteristike in so zgodovinsko povezani. Zaradi izogibanja zmedi s prvim (in tudi religionističnim) razumevanjem se zato govori o »zahodnem ezoterizmu« ali »zahodni ezoterični tradiciji«. Kljub temu, da ni povsem jasnega konsenza glede geografske in historične določitve obsega zahodnega ezotericizma, obstaja splošen konsenz o tem, kateri tokovi sodijo v ZET. To so antični hermetizem, gnosticizem in novi platonizem; nadalje alkimija (ki se pne skozi helenistično, bizantinsko, islamsko in latinsko, t. j. zahodno obdobje), srednjeveški krščanski ezotericizem (npr. katari, fenomen Danteja, določeni mistični tokovi), ceremonialna magija, judovska kabala in seveda alkimija, ki se v Evropi pojavi v 12./13. st.; nadalje renesančni hermetizem in novoplatonizem ter t. i. »krščanska kabala«, renesančna magija (osnovana na treh prej omenjenih ezoteričnih sistemih); nadalje baročni teozofski tokovi in rožno križarstvo; prostozidarski, iluministični in drugi skrivni redovi 18. st.; mesmerizem; okultizem 19. in zgodnjega 20. st. ter »teozofija« H. P. Blavatske; tradicionalizem, psihologizacija ezotericizma v 20. st. in novo poganstvo. Tradicija se tako izteka v sedanjost: kontinuiteto zagotavljajo različne ezoterične struje in okultni redovi našega stoletja ter dobro znani fenomen nove dobe (new age).


III.


Po tem pregledu se lahko lotim kratkega orisa zgodovine preučevanja. Baročna teološka, filozofska in zgodovinska dela tako že pišejo npr. o »hermetičnem krščanstvu« (kar se nanaša na baročne teozofske tokove). Znani zgodovinar krščanstva Ferdinand Christian Baur je v svojem delu 'Die christliche Gnosis oder die christliche Religions-Philosophie in ihrer geschichtlichen Entwiklung' potegnil jasno povezavo med antično gnozo, teozofijo Jakoba Boehmeja (1575-1624) in nemškim idealizmom. Kakorkoli že, razsvetljensko slavljenje razuma je imelo za rezultat, da so bili progresivni akademiki mističnim in ezoteričnim tokovom povečini nenaklonjeni – v njih so videli preostanke srednjeveškega vraževerja. Znano je, kako je Kant smešil Swedenborga v »Sanjah nekega duhovidca«. K akademskemu zanemarjanju ezoteričnih tokov vse do začetka 20. st. je še pripomoglo – sicer paradoksalno – dejstvo, da so mnogi okultisti in teozofi 19. st. pisali megalomanske, pretirane, na legendah osnovane »zgodovine« tega področja, kar je resne zgodovinarje, filozofe, teologe in humaniste še utrdilo v prepričanju, da ezoterični tokovi niso vredni resne obravnave. Z zgodovino alkimije so se deloma ukvarjali zgodovinarji kemije, kot npr. Hermann Kopp ali Julius Ruska, ki so tudi prevajali in izdajali arabske in latinske srednjeveške alkimistične spise. Zgodovinarji medicine pa so se ukvarjali s mislijo Paracelsusa, vendar so se pri tem – podobno kot zgodovinarji kemije – usmerili samo na tiste aspekte njegove misli, ki so se jim zdeli pomembni za nadaljnji razvoj medicine.


Pomembni pionirji raziskav ezotericizma s preloma stoletja so bili Carl Kiesewetter (Geschichte des neuren Occultismus, 1891-95), Auguste Viatte (Les sources occultes du Romantisme, 1927) in Lynn Thorndike (History of Magic and Experiemntal Sciences v osmih delih, 1923-1958). Pomemben avtor tega pionirskega obdobja je bil tudi Will-Erich Peuckert z deli 'Pasnsophie: Ein Versuch zur Geschichte der weissen und shwarzen Magie' (1936); 'Gabalia: Ein Versuch zur Geschichte der magia naturalis im 16. bis 18. Jahrhndert' (1967) in 'Das Rosenkreuz' (posthumno 1973). V svoji Pansophie je Peuckert obravnaval predvsem renesančni hermetizem Marsilia Ficina in Pico della Mirandole, okultno filozofijo renesanse, Paracelsusa in njegovo šolo, krščansko teozofijo in rožnokrižarstvo.


Skupina strokovnjakov za renesanso se je v 50' letih 20. st. usmerila v preučevanje renesančnega hermetizma in novega platonizma. Med avtorji je bil najpomembnejši Paul Oskar Kristeller, med izdajami pa izdaja hermetičnih renesančnih tekstov iz l. 1955 (Testi umanistici su l'ermetismo).


Prelom na raziskovalnem področju so pomenila dela Frances A. Yates ('Giordano Bruno and Hermetic Tradition', 'Occult Philosophy in Elizabetinian England', 'The Rosicrucian Enlightenment'). Študije gospe Yates – izvirne in podrobno dokumentirane – so slonele na tezi, da je bil ravno hermetizem, združen z novim platonizmom, tisti, ki je dal poglavitni impulz znanstveni revoluciji 17. stoletja. Yates namreč prepričljivo pokaže, kako je vrsta pomembnih renesančnih in baročnih filozofov in učenjakov črpala iz hermetizma, novega platonizma in magije. Ti učenjaki – med njimi zlasti Marsilio Ficino, Pico della Mirandola, Johannes Reuchlin, Cornelius Agrippa von Nettesheim, Giordano Bruno, John Dee, Francis Bacon in Isaac Newton kot »zadnji mag« – so pravzaprav postavili osnove humanizmu in s tem moderni Evropi. Če Yatesovo tezo interpretiram malce po svoje, je mogoče reči, da za gibanjem renesančnega humanizma stoji – hermetični mit o Anthroposu, kozmičnem oziroma božanskem Človeku! Poseben poudarek je Yatesova namenila rožnokrižarstvu, ki ga je obravnavala kot kompleksen fenomen, deloma politično motiviran (v smislu zagotoviti alianso med protestantskimi državami zgodnjega baroka, zlasti Anglijo in nemškimi protestantskimi kneževinami), predvsem pa kot kulturno gibanje, katerega cilj je bila združitev okultne vednosti z idealom krščanstva. Ta ideal je bil zelo odmeven, saj sta bila zagovornika rožnih križarjev tako pomembna učenjaka kot Rene Descartes in Francis Bacon (poleg množice manj znanih, a ob svojem času nič manj vplivnih učenjakov in mislecev), vpliv rožnokrižarskih idej pa je bil očiten pri ustanovitvi angleške Royal Society in drugih akademij (posredno torej tudi naše Academie Operosorum!). Razumeti renesančni hermetizem torej pomeni razumeti nastanek humanizma, razumeti renesančno magijo pa pomeni razumeti nastanek sodobne znanosti!


Paradigma gospe Yates – imenovana »the Yates paradigm« - je povzročila vnete debate in je v marsičem predrugačila pogled na renesanso in barok – če ne drugega, je gospa Yates prvič učinkovito opozorila na pomen ezoteričnih struj v evropski kulturni zgodovini. Danes njena paradigma ni več tako aktualna, toda pomen, ki ga ima kot začetnica študija renesančnega in baročnega ezoterizma, je nesporen.


Potrebno je opozoriti še na neko drugo skupino akademikov, ki so se ukvarjali z ezotericizmom. To so akademiki t. i. religionistične paradigme, namreč avtorji kot Carl Gustav Jung, Mircea Eliade, Henry Corbin, Joseph Campbell in Gershom Scholem (če omenim samo nekatere). Moje osebno mnenje je, da akademsko delo večine teh religionističnih avtorjev dejansko sloni na predpostavkah tradicionalistične (torej po svoji naravi ezoterične!) šole. Naj bo tako ali drugače, skupna predpostavka teh avtorjev je bila, da ima večina religij notranji, ezoterični ali gnostični pol, in zunanji, eksoterični, dogmatski pol. Če dam za primer islam: t. i. pet stebrov islama in šeriatsko pravo sodijo v eksoterični del, mistična antropologija in kozmologija sufijev ter njihova mistična spoznanja pa tvorijo ezoterični del islama. Tako pojmovanje je najlažje ponazoriti s krogom. Krog ima središče in obod. Središče tvori ezoterično jedro določene religije, obod pa tvori eksoterični del. Razmerje med središčem in obodom (radij kroga) je razmerje med ezoteričnim in eksoteričnim. Središče pomeni absolutno spoznanje, torej Odrešenje, obod pa pomeni popolnoma pozunanjeno razumevanje religije. Radij je mistična oziroma gnostična pot, ki vodi od pozunanjenega razumevanja religije k poglobljenemu razumevanju notranjega, ezoteričnega jedra religije. Tak pogled na religije je promoviral zlasti Mircea Eliade v svojih delih, ukvarjal pa se je tudi z alkimijo, kjer je kot prvi resni religiolog poudaril njene misterijske, gnostične, in mistično-simbolne vidike. Carl Jung (ki je bil sicer psihoanalitik) je splošno znan po svojih študijah alkimije. Z izjemo okultistov in ekscentrikov 19. st. ter predstavnikov tradicionalistične šole je bil ravno on tisti, ki je širšo javnost opozoril na mistično simboliko alkimije ter v njej videl ne proto-kemijo, pač pa obliko mistične prakse. Jung je pisal tudi o ezoterični vsebini krščanstva, o gnosticizmu, pa tudi o indijskih religijah. Henry Corbin pa je bil eden prvih, ki je svetu predstavil islamski ezotericizem, zlasti turški in perzijski sufizem in šiitsko gnozo. Pisal je študije in prevedel več pomembnih del islamskega ezotericizma. Gershom Scholem pa je utrl pot akademskemu preučevanju kabale, katero je pojmoval kot avtentično judovsko ezoterično tradicijo oziroma judovsko obliko teozofije, to je gnostične mistike. Doprinos teh avtorjev je bil izjemen, toda zaradi njihove očitne naklonjenosti ezotericizmu so bili s strani nevtralnejših (ali, bolje, drugače mislečih!) akademikov pogosto kritizirani. Očitali so jim namreč tiho opravičevanje in promocijo ezotericizma na škodo nevtralnosti.


Šele v 80' in 90' letih je študij zahodne ezoterične tradicije postopno postal priznano polje akademskega preučevanja. Za to ima zasluge tudi oblikovanje jasne nove paradigme, ki se po prof. Antoinu Faivru s pariške Sorbonne imenuje tudi »the Faivre paradigm«. Faivre je ZET definiral fenomenološko, kot obliko mišljenja (form of thought), za katero so značilne štiri nujne in dve pogosti, a ne vedno prisotni karakteristiki. Prva karakteristika je 1.) vera v nevidne in ne-vzročne korespondence med vsemi vidnimi in nevidnimi dimenzijami kozmosa. Tako je na primer tipična korespondenca med makrokozmosom in mikrokozmosom; hermetična korespondenca med bogom, kozmosom in človekom; kabalistična korespondenca med Adamom Kadmonom in zemeljskim Adamom; alkimistične korespondence med planeti in kovinami; renesančne korespondnece med planeti in organi, med planeti in čustvenimi stanji, med deli telesa in zodiakalnimi znamenji; Paracelsusova ideja o ujemanjih med anatomijo organov in obliko zdravilnih rastlin; magične korespondence med sefirami na Drevesu življenja, planeti, barvami, organi, rastlinami, živalmi, vonjavami, itd. 2.) pojmovanje narave, ki jo preveva in oživlja božanska prisotnost ali življenjska sila. Klasičen primer je renesančno novoplatonistično pojmovanje o t. i. animi mundi (duši sveta) ali alkimistično pojmovanje o AZOTH-u; mesmeristično pojmovanje o živalskem magnetizmu; ideje Eliphasa Levija o »Velikem magičnem agensu« itd. 3.) Osredotočanje na religiozno imaginacijo kot na moč, ki omogoča dostop do svetov in stopenj med materialnim svetom in Bogom. Gre za pojmovanje, da je čutno-zaznavni kozmos le ena od ravni v mnogo obsežnejšem kozmosu; kabala tako pozna štiri svetove: Atziluth, Briah, Yetzirah in Assiah. Renesančni mag in okultni filozof Korelij Agrippa iz Nettesheima v svojih Treh knjigah o okultni filozofiji piše o treh svetovih: čutno-zaznavnem, astralnem in inteligibilnem (t. j. le umu dostopnem). O več svetovih pišejo v svojih delih tudi Jakob Boehme in drugi teozofi; podobno Swedenborg o različnih območjih Nebes in Pekla. Zelo podobne ideje so navzoče tudi v islamskem ezotericizmu. Imaginacija pomeni usmerjeno domišljijo, t. j. domišljijo združeno z voljo, in kot taka igra imaginacija veliko vlogo pri Paracelsusu; v alkimiji in teozofiji kjer je bila vizualizacija alkimističnih mandal in teozofskih emblemov zelo verjetno ena od oblik notranjega dela alkimista oziroma teozofa; nadalje v okultni filozofiji Eliphasa Levija itd. 4.) Vera v proces duhovne transmutacije, s čimer je notranji človek regeneriran in povezan z Božanskim. Ideje o »notranjem človeku«, ki je nesmrten, ali o božanskem jedru v človeku, bodisi izraženem preko simbola (kot Gral ali kot Kamen modrih) bodisi preko božanskega lika (Anthropos ali »notranji človek«; Adam Kadmon ali »nebeški Adam«; »notranji Kristus«; »Sv. Angel Varuh« v magični filozofiji Aleistra Crowleya itd.) se vlečejo skozi vso tradicijo zahodnega ezotericizma. Človek v sedanjem stanju ni »resnični človek«: mora iti skozi proces transformacije, da postane bogolik oziroma božanski. Arhetip te transformacije človeka je alkimistični proces preobrazbe svinca v zlato, ki na simbolični ravni ponazarja preobrazbo umrljivega v nesmrtnega človeka oziroma odkritje božanskega bistva.


Naslednji dve karakteristiki po Faivru nista nujni za opredelitev določene struje kot del »zahodne ezoterične tradicije«, se pa pogosto pojavljata. Ti dve karakteristiki sta: 5.) Vera v temeljno soujemanje med enimi ali več religioznimi/ezoteričnimi tradicijami. Tipičen primer je pojem renesančne »philosophie perennis«, ki je združeval krščanstvo z modrostjo Zaratustre, Orfeja, Pitagore, Platona in platonikov ter zlasti z ezoteričnim jedrom judovstva, namreč kabalo. Tudi nauki krščanske teozofije so eklektični, združujoč krščansko mistiko, kabalo, alkimijo in misel Paracelsusa. Eklekticizem dobi še širše oblike z t. i. »globalizacijo ezoterizma«v 19 in 20. st. Helena Petovna Blavatska je zagovarjala učenje, da so vse religije izrazi večne modrosti; nanjo je vplival tako grški kot krščanski, judovski, islamski in zlasti azijski (indijski, budistični in taoistični) ezotericizem. Tudi okultna filozofija Aleistra Crowleya združuje nauke okultne kabale, ceremonialne magije, joge in tantrizma itd. Najbolj izrazito in dodelano pa so prepričanje v ujemanje Tradicij zagovarjali tradicionalisti. Zadnja, 6. karakteristika je ideja o skrivnem prenosu znanja (iniciaciji). Iniciacija je igrala pomembno vlogo med antičnimi hermetiki in gnostiki (navsezadnje tudi med antičnimi kristjani!) ter njihovo srednjeveško pojavno obliko, katari. Iniciatoren prenos znanja je igral temeljno vlogo v alkimiji in srednjeveški ceremonialni magiji, v veliki meri tudi v kabali. Iniciatorni prenos skrivnega znanja je temeljna oblika prenosa gnoze v t. i. historičnih iniciatornih redovih (npr. v prostozidarstvu, v Redu Zlatega in Rožnega križa iz 18. st., pri bavarskih Iluminatih), kot tudi v modernih in sodobnih ezoteričnih oziroma okultnih/magičnih redovih (Zlata zora, Ordo Templi Orientis itd.). Rene Guenon je trdil, da je iniciatorni značaj pravzaprav ključna poteza ezotericizma kot takega.


IV.

S tem končujem pregled ezotericizma. Pregled je seveda nepopoln, kajti ezoterizciem (ali ezotericizem) je eden tistih pojmov, ki je podoben antropološkemu pojmu (konceptu) kulture. Obstaja mnoštvo definicij in razumevanj tega, kaj ezotericizem je. Pravzaprav vsaka od sodobnih struj zagovarja in za izhodišče jemlje svoje razumevanje ezotericizma. Namen tega prispevka je zgolj in samo ta, da pokažem, kako je ezotericizem razumljen v sodobnem akademskem diskurzu. V nadaljevanju bom obdelal pojma »okultno/okultizem« in »teozofija«. Nato se bom – če mi bodo navdih, zdravje in čas dopuščali – lotil podrobnejšega prikaza posameznih struj Zahodnega ezotericizma, tako s strukturne kot s historične perspektive. (Kar pomeni: obravnaval bom tako učenje oziroma nauk posameznih ezoteričnih struj, npr. kabale, kot tudi njen zgodovinski razvoj.) Moj namen je v prvi vrsti ta: ljudem, ki jih ezotericizem – torej »sveta vednost« - zanima, po svojih močeh razčistiti teoretsko zmedo in na poljuden, toda poglobljen, dostojen in resen način predstaviti bogastvo struj, ki so bodisi označene kot »praznoverje«, bodisi kot »satanizem« bodisi pa so – pretirano malikovane. Vsi trije odnosi implicirajo nerazumevanje. Upam, da bodo sledeči prispevki vsaj nekoliko osvetlili to fascinantno, a tako malo in tako slabo razumljeno področje.

Literatura bo objavljena naknadno!