(Andraž Žvab 2008)
I.
Pričujoča ikona – h'anastasis oziroma Povišanje - predstavlja Kristusovo Vstajenje oziroma Povišanje, t. j. Kristusovo zmagosalvno Vstajenje in njegovo pot k Očetu, kjer je bil, kot piše Pavel, "Kristus postavljen za mogočnega Božjega Sina". Symbolum Apostolarum, apostolska veroizpoved, pravi: /.../ mortuus et sepultus. Descendit ad infernos. Tertia dei resurescit ad mortuos. Ascendit ad Coelos. Sedet ad dextera Dei Patris Omnipotentis. Inde venturas est iudicare vivos et mortuos. (/.../ umrl in v grob položen. Šel pred Pekel. Tretji dan je vstal od mrtvih. Šel v nebesa. Sedi na desnici Boga Očeta Vsemogočnega. Odondod bo prišel sodit žive in mrtve.) Ikona je nastal po znani pravoslavni predlogi – take ikone so nekdaj nastajale na vsem ozemlju vzhodnega krščanstva, od Sinaja prek Velike Lavre v Rusiji do samega srca pravoslavja, gore Atos. V pričujočem eseju se ne bom ukvarjal z umetniško-zgodovinskim aspektom same ikone. Poskusil bom podati lastno interpretacijo ikone s stališča, ki mu na nek način lahko rečem »teozofsko«. Tu pa – zaradi večkrat nerazumljenega pojma teozofija – potrebnih nekaj zgodovinskih podatkov.
Ime »teozofija« se navadno uporablja v zvezi z Teozofskim društvom, ki so ga ustanovili Henry Steel Olcott, William Quan Judge in Helena Petrovna Blavatska leta 1875 v New Yorku. Doktrine teozofskega društva so bile oziroma so sinkretistična mešanica idej zahodne in vzhodne ezoterične tradicije; čeprav temeljno delo teozofije – The Secret Doctrine Helene Petrovne Blavatske – temelji na t. i. Stancah iz Dzyana, ki naj bi bile Blavatski posredovane medijsko oziroma naj bi bile pred-budistični vir o naravi Boga, Kozmosa in Človeka. Teozofsko društvo je šlo skozi svoj razvoj (današnje Teozofsko društvo (Theosophical Society) ima sedež v Adyarju v Indiji) skozi več faz, ki so jih zaznamovale raznolike osebnosti, kot denimo Annie Besant, C. W. Leadbeater, Alice Bailey in drugi. Teozofija HPB je ezoterična struja, ki je imela poleg Crowleyeve Theleme in Gardnerjeve Wicce prav gotovo največji vpliv na t. i. gibanje nove dobe (new age).
Kakorkoli že, ob razmeroma veliki prepoznavnosti teozofije oziroma Teozofskega Društva HPB ljudje često spregledajo izvorni pomen besede »teozofija« in pa to, kaj ta beseda označuje v nekem drugem, s teozofijo HPB sicer ne čisto povsem nepovezanem kontekstu.
Značilnost vseh religij je – to je povsem nepristranska ugotovitev zgodovine, antropologije, sociologije in fenomenologije religije – je, da imajo poleg širšega, eksoteričnega dela, notranje, ezoterično jedro. To ezoterično jedro je v določenih religijah bolj ali manj izrazito; prav tako se ezoteričnost religij spreminja s časom. (Na tem mestu je treba povedati, kaj mislim z izrazom ezoteričen. Opiram se na teoretika Wouterja J. Hanegraaffa in sledeč njemu razumem ezoteriko kot skrivno soteriološko vedenje, ki tvori notranje jedro religij tako v pred-pismenih družbah kot v antiki kot dandanes, tako na Vzhodu kot na Zahodu, itd. Prav tako se opiram na religiološko perspektivo t. i. Tradicionalizma Reneja Guenona, Juliusa Evole, Frithjofa Schuona, pa tudi Carla G. Junga, Mircea Eliade-ja in Gershoma Sholema, ki pojmujejo ezoterično jedro kot resnično, temeljno jedro religij – v nasprotju z zgolj zunanjim, dogmatičnim delom religij.) Tako je denimo krščanstvo na svojem začetku imela močno izrazite ezoterične poteze, ne samo v obliki t. i. gnostičnih struj, pač pa tudi znotraj tiste linije, ki je izšla kakor pravoverna. Primer značilno ezoterične religije je denimo hinduizem, medtem ko je krščanstvo – z izjemo začetkov – naravnano pretežno eksoterično; kar ne pomeni, da nima ezoteričnega jedra, le tako opazen oziroma prepoznaven ni kot v hinduizmu. (V tem kontekstu bi bilo zanimivo osvetliti problematiko same ezoteričnosti ezoterike, a na tem mestu se v to ne morem spuščati.) Prav tako so določena obdobja in določene prostorsko in časovno zamejene kulture v zgodovini bolj naklonjene ezoteričnim aspektom kot druga. Primer je Indija v času od 6. do 12. st., v času velikega razmaha tantričnih in jogijskih šol; prav tako Tibet od prihoda Bodhidarme skozi vso svojo zgodovino do kitajske osvojitve; šiitska Perzija v času od 9. do 13. st. (zlata doba sufizma); islamska, krščanska (latinska) in judovska Španija v času od 12. do 14. st.; celotna zahodna in srednja Evropa v času visoke renesanse in baroka (od približno 1450 do 1650) itd.
Naj se vrnem k teozofiji. Teozofija v širšem smislu je ime za ezoterične in gnostično obarvane struje v abrahamitskih verstvih. Z drugimi besedami, teozofija je posebni – gnostični in v veliko primerih ezoterični (kar ni sopomenka, vendar dostikrat sovpada) – tip mistike v abrahamitskih verstvih. Oblik mistike je veliko. Obstaja sentimentalna (čustveno obarvana) mistika, katere primer so mnogi krščanski svetniki, od Sv. Frančiška Asiškega do Sv. Terezije iz Lisieuxa in sv. Favstine Kowalske; kot tudi indijska tradicija bhakti. Obstaja intelektualna mistika. Sem bi lahko šteli Pitagoro, Platona, Amonija Sakasa, Plotina in nekatere druge novoplatonike. Obstaja mistika, ki doživlja Absolutno kot Neosebno Vse; primer je teravadski budizem in advaita vedanta Šankare, v nekem smislu tudi Mojster Eckhart. Obstaja mistika angelov in mistika Teme. Obstaja mistika Narave. Obstaja pa tudi gnostična mistika. Gnostična mistika je povezana z intelektualno, vendar ni identična. To pomeni, da gnostični mistik teži predvsem za Spoznanjem, pa naj se javlja v katerikoli obliki. Gre namreč za to, da ima v gnostični mistiki spoznanje tisto odrešilno vlogo, ki jo ima v drugih oblikah mistike vera ali ljubezen. V gnostični mistiki vera in ljubezen nista izključeni; igrata pomembno vlogo, vendar je poudarek je na spoznanju. Spoznanje je namreč tisto, ki vodi k Ljubezni in Veri; Vera in Ljubezen pa se porajata iz Spoznanja. Seveda je določena mera spoznanja vključena v vsako mistiko – dnevniki Favstine Kowalske, ki je imela končanih nekaj razredov osnovne šole in je izrazit primer sentimentalne mistike, so polni presenetljivih uvidov – ki bi bili bržkone bolje interpretirani in morda globji, če bi imela svetnica večjo mero razgledanosti ali če bi bila spodbujana pri svojih uvidih. Težko je sicer presojati v teh primerih, vendar je vsaka mistična pot unikatna pot; in gnostični tip mistike ni primerna pot za vsakega človeka. Ne izbira namreč človek poti, pač pa pot izbere človeka; ali bolje: izkristalizira se, v skladu s splošno naravnanostjo človeka, prej ali pozneje; ali pa tudi ne.
Gnostično naravnanost – poudarek na spoznanju, na Gnosis – izdaja samo ime »teozofija«, ki pomeni »Modrost o Bogu«. Tekom zgodovine je teozofija zavzela svoje specifične oblike. Čeprav gnostični & ezoterični tip mistike ni omejen na abrahamitska verstva, izraz teozofija je, in sicer zato, ker se beseda »theos« nanaša na osebnega Boga, ki je – preko zaveze z Abrahamom – skupen judovstvu, krščanstvu in islamu. Seveda je Bog eden, pa naj bo podoba ali doživetje brezosebni Samadhi/Nirvana ali pa videnje boga kot vesoljne Osebe. Toda tradicija, ki izvira iz Abrahama predstavlja Boga kot Osebo, ali vsaj način, kako se Bog javlja človeku, je oseben. (Na tem mestu je zelo lucidna misel, ki pravi, da Bog ni omejen s tem, ko je oseba; oseba je zato, ker je človeku na ta način dostopnejši, in ne, ker bi bil oseba po definiciji.)
V skladu s teozofijo gre tudi pojem, ki ga je moč poimenovati »mistični anarhizem«. V pravoverni (katoliški ali pravoslavni) mistiki sama doktrina nudi določena merila, katero mistično izkustvo je pravoverno in katero ne. Pravoverni mistik ima na voljo obstoječi interpretativni sistem religije (ki se navadno udejanja prek duhovnega spremljevalca, spovednika ali »starca«) in glede na interpretativni sistem so določena izkustva potrjena in druga zavrnjena. Teozofija je v tem kontekstu veliko širša. Mistik-teozof je v svojih izkustvih in zlasti v interpretacijah izkustev svobodnejši, saj je ena od tihih podmen teozofije prepričanje v so-ujemanje ene ali več tradicij. Krščanski teozofi, denimo Jakob Boehme ali Johann G. Gichtel, so tako črpali iz hermetizma oziroma alkimije, kabale, rožnokrižarstva, astrologije in včasih celo iz ceremonialne magije, poleg seveda krščanske mistike. Seveda pa je bila njihova duhovna pot odločno krščanska, pa čeprav »anarhična«. Tudi sufizem kot islamska teozofija je vase vključil izjemno pestre vplive: od hermetizma in gnosticizma, ki je od antike naprej v majhnih otočkih obstal na Bližnjem in Srednjem Vzhodu (Sabejci iz Harrana; Yazidi iz Severne Mezopotamije, Mandejci iz osrednje Azije); prek indijske tantre, budizma, do šamanizma tatarskih in mongolskih ljudstev. Celo Judje, ki so bili znani po svoji konservativnosti, so cenili krščansko teozofijo in smatrali Boehmeja za velikega kabalista.
Škoda je – in to venomer ponavljam – da je današnje krščanstvo v veliki meri pozabilo na svojo ezoterično dediščino in da se otepa ezoteričnih tokov z vsemi močmi, do te mere, da ezoteriko proglaša za »Satanovo delo«. V pričujoči interpretaciji ikone bom skušal pokazati, da temu ni tako. Krščanstvo nosi v sebi strukturne poteze, ki niso posebno drugačne od strukturnih potez drugih religij, in zato je ikono Anastasis mogoče interpretirati s kabalističnega vidika. Pravzaprav nekomu, ki je preučeval kabalo, ikona kar sama ponuja tako interpretacijo.
II.
Preden se polotim razlage ikone, moram nekaj besed nameniti kabali, in sicer izvorno judovski kabali. Pri tem se opiram predvsem na ključno avtoriteto na tem področju, Gershoma Scholema, delno pa tudi na A. E. Waita in nekatere mlajše vire.
Glede na teozofski nauk kabale je Absolutno (torej to, kar razumemo pod pojmom Bog ali Boštvo; v nadaljevanju bom uporabljal pojem Boštvo, ker je srednjega spola in bolje izrazi to, kar so želeli izraziti sami kabalisti; poleg tega je izraz Boštvo manj pomensko obremenjen kot pojem Bog) pojmovano kot brezmejno – Ain Soph. Ain Soph dejansko dobesedno pomeni »Brez meja«. Ain Soph pomeni nad-zapopadljivo in nad-bitnostno Absolutno, skratka: Absolutno, pojmovano apofatično. V tem smislu je koncept Ain Sopha podoben gnostičnemu konceptu Bythosa (»Brezna Boštva«) ali indijskemu konceptu nirvane/brahmana. Toda zgodi se, da v Ain Sophu pride do t. i. »vkrčitve« (tzimtzum.). Ain Soph se v procesu vkrčenja ali tzimtzuma zgosti v eni sami točki. (Na tem mestu je treba povedati, da je vse napisano Ain Sophu sami igra s pojmi, ki skušajo izraziti Neizrazljivo. Um ne more operirati drugače kot s pojmi. Vendar pa je vse, kar je upovedano v pojmih, pogled na Resničnost skozi privid/mayo uma. Toda pojmov so se navsezadnje posluževali tudi kabalisti, čeprav so bili veliki mistiki in so se zavedali njihove omejenosti.) Iz te ene točke – središča – Ain Soph iz nepojavne oblike preide v pojavno obliko ali manifestacijo. Gre za prestop iz stanja »occultus« v stanje »manifestos«, za »preobrnitev«, za »drugo stran«. Če je ena stran Boštva njegova nepojavnost/skritost, je druga stran njegova pojavnost/manifestiranost. Ali, povedano drugače: Boštvo v odnosu do sebe je Ain Soph; Boštvo v odnosu do stvarstva se kaže v obliki sefir oziroma kot Adam Kadmon.
Na tem mestu lahko podam analogije z gnozo, hermetizmom in novoplatonizmom. (Vsi ti tokovi so v večji ali manjši meri vplivali na razvoj kabale.) V valentinijanski gnozi je Bythos pomenil Izvor Vsega; bil je »Brezno Boštva«. V Bythosu oziroma iz Bythosa se rodi Ennoia (Misel), imenovana tudi Sige (Tišina), ali bolje: v Tišini (Sige) si iz Bythosa rodi Ennoia (Misel). Ennoia da rojstvo Nous-u (Umu), iz Nousa pa izide Aletheia (Resnica). Tako je sklenjena prva tetrada (četvornost). Iz prve Tetrade se iz Nousa in Aletheie rodita Logos (Beseda) in Zoe (Življenje), nadalje Anthropos (Človek) in Ekklesia (Cerkev). Tako je sklenjena prva Ogdoada ali najvišja Osmerica. Iz svete poroke med Logos & Zoe (Besedo & Življenjem) ter iz Anthroposa & Ekklesie (Človeka in Cerkve) so rodi nadaljnjih 15 eonov, ki so razvrščeni po parih.
V hermetizmu je nekoliko drugače. Hermetična kozmogeneza in antropogeneza je opisana v Pojmandru (Corpus Hermeticum I; v nadaljevanju CH). Izvor vsega je Bog, ki je sicer nad-bitnosten in nad-zapodaljiv, izvor Svetlobe in Uma, je Eno in Dobro. Kaže se kot Um (Nous). V moči Logosa/Besede Nous prek demiurga ustvari Kozmos in Človeka (Anthropos), ki je prav tako njegova Podoba. V novoplatonizmu je Izvor Vsega Eno, iz Enega izide Nous (Um) in iz Nousa Duša (Psyche). Eno je pojmovano kot transcendentalni vir Svetlobe, Um & Duša pa sta pojmovani kot postopni upad Svetlobe, ki je izšla iz Enega. Hyle (Snov) je zastrtje Svetlobe; je negacija Biti, ki se, izhajajoč iz Enega, kaže kot Um & Duša.
Toliko o tem, zgolj zato, da bi pokazal, da gre v primeru kabale za prvobitno (perenialno) religiozno matrico, ki ji v marsičem ustreza tudi krščanska, zlasti vzhodna, pravoslavna, mistična teologija. Ne nazadnje je ravno pravoslavje tista veja krščanstva, ki je najbolj mistična in gnostična oziroma v kateri mistični in teozofski elementi pridejo najbolj do izraza.
V kabali torej Boštvo preide iz Ain Sopha v manifestacijo. Manifestirano Boštvo je zajeto v konceptu Adama Kadmona, ki odgovarja liku hermetičnega Anthroposa in – kot bom pojasnil v razlagi ikone – Kristu Pantokratorju. Gre za manifestirano Boštvo, za Božanskega Človeka, ki manifestira in navzven izraža Ain Soph. V Adamu Kadmonu se odvija skrivno življenje Boštva; na vse procese, ki potekajo med sefirami, bi lahko gledali kot na skrito notranje življenje Adama Kadmona.
Boštvo se navzven izrazi preko deseterih sefir, ki so naslednje: Keter ali »najvišja Krona«; Hokma ali »Modrost«; Bina ali »Inteligenca«; Hesed ali »Milost«, imenovana tudi Gedula ali »Veličastje«; Gevura ali »Moč«, imenovana tudi Pahad, »Groza« ali Din, »Strogost«/»Sodba«; Tifaret ali »Lepota«/»Harmonija«, imenovana tudi Rahmanin ali »Sočutje«/»Usmiljenje«, Necah ali »Zmaga«, Hod ali »Slava«, Jesod ali »Temelj« in Malkut ali »Kraljestvo«. Sefire ali božja Imena so Aspekti Boštva. Gre za isto temeljno matrico, ki je bila navzoča tudi v gnosticizmu v simboliki eonov (Ennoia/Misel, Sige/Tišina, Nous/Um, Aletheia/Resnica, Logos/Beseda, Zoe/Življenje, Anthropos/Človek, Ekklesia/Cerkev) in v krščanski mistiki kot doktrina o božjih Imenih, ki so jo na Zahodu (v latinskem svetu) razvili Dionizij Psevdo-Areopagit, Izidor Seviljski, Raymond Lull in drugi. Na Vzhodu, v helenističnem/grškem svetu je bila doktrina o božjih Imenih znana kot nauk o Božjih Močeh ali Izkazovanjih (Energeia/Dynamis). Sefire ali Božja Imena so torej Aspekti Boštva, hkrati pa tudi »božanski arhetipi«: tvorijo notranje, skrito življenje Boštva in odnosi med njimi so intra-teistični procesi, torej procesi v Boštvu samem. Na ta način se Boštvo kaže kot dinamično, kot nekaj, kar je v gibanju, in ne kot Aristotelov samozadostni Negibni gibalec.
Kabalisti so sefire različno upodabljali. Najbolj znane so tri predstavitve. Prva, ki jo bom uporabil tudi sam, je upodobitev v obliki Etz Chyyima ali Arbor Vitae (»Drevesa življenja«). Drugi dve sta prispodoba v obliki sfer in pa krožna predstavitev. Vsaka od predstavitev poudari nek vidik življenja sefir oziroma neko njihovo strukturno značilnost. Drevo življenja kaže sefire v obliki Človeka (namerno pisano z veliko; pojme bom obrazložil v nadaljevanju) in tako diagram Boštva postane diagram človeka; kajti med Človekom (Adamom) in Adamom Kadmonom ni razlike; Adam Kadmon je – kot tudi Anthropos – simbol Človeka. Krožna upodobitev kaže sefire vse enako oddaljene od Središča Boštva in tako poudarja njihovo enakovrednost; ukinja predstavo o hierarhičnih odnosih, ki bi jo morda utegnila vzbujati podoba v obliki Drevesa življenja. Sferična predstavitev pa najbolj jasno pokaže, da na to, kar je sicer diagram Boštva, pomeni tudi diagram makro-kozmosa. Če tako povežemo ve tri predstavitve: prva kaže svet sefir z vidika Človeka, druga z vidika Boga in tretja z vidika Kozmosa. Skratka, izkaže se, da je Drevo življenja tako diagram notranje-boštvenih procesov, hkrati pa tudi diagram Človek in Kozmosa.
Ob procesu razvitja oziroma manifestacije sveta je po učenju lurianske kabale prišlo do dogodka, ki se imenuje ševirat ha-kelim ali »razbitje posod«. (Isaak Luria je bil zelo pomemben – eden najpomembnejših, če ne najpomembnejši – kabalist, ki je živel v 16. St. v majhnem mestecu Safed v Palestini (Galileji). V tistem času je bila Palestina središče kabalizma, in kabala je dosegla svoj drugi vrh, tako med Judi kot tudi v latinskem (krščanskem) svetu.) Nauk je, če ga povzamem po Sholemu, nekako naslednji. Ob »rojevanju« manifestiranega Boštva iz točke zgostitve (tzimtzuma) – se pravi ob rojevanju vsega, kar je – je prišlo do premočnega pritiska na »posode«, ki so vsebovale luč Boštva. (Gre za alegorične podobe.) Tako so nekatere posode počile in iz njihovih ostankov je nastal svet kelippot ali svet lupin. Te lupine ali bolje njihovi ostanki so se pomešali med Stvarstvo in postale vzrok zla. Drug, z doktrino o kelippot ne nepovezan nauk je nauk o t. i. sitri ahri ali levi strani. (V kabali – zlasti na Drevesu življenja – desna stran pomeni stran Dobrega, leva stran pa stran Zla.) Etz Chayyim ali Drevo življenja (Arbor vitae) je drevo desne strani. Treba je povedati, da strani ne smemo pojmovati prostorsko, pač pa strukturno. Desna stran ne pomeni, da je drevo »na desni«. V duhovnem svetu ni nobenega levo in desno, spredaj in zadaj, kot je to običajno za našo »sublunarno« percepcijo. Niti desna stran ne pomeni stran dobrega v moralnem smislu. Na nek način je najbolje reči, da je desna stran stran Boštva, leva stran pa stran anti-Boštva. Tako je Etz Chayyim drevo manifestacije Boštva. Sitra ahra ali leva stran je drevo, ki je manifestiranemu Boštvu inverzno. To drevo je torej anti-drevo ali »Arbor inversa«. Če je desna stran stran Logosa, je leva stran stran A-Logosa. Pojem bom razvil v razlagi ikone.
Poprej sem dejal, da med Človekom (namerno pisano z veliko) in Adamom Kadmonom ni razlike. Adam, o katerem piše Tora, je zemeljski posnetek Adama Kadmona, prvobitnega človeka. Z drugimi beedami, Adam Kadmon oziromamanifestirano Boštvo je tisti vzorec, ki ima ustreznico tako v mikrkozmosu (človeku) kot makrkozmosu (svetu). V skladu s tem gre kabalistični nauk o človeku oziroma o okultni psihologiji. Drevo življenja služi kot neke vrste oporna točka, kot zemljevid. Prva sefira, Keter, izraža človekovo »najbolj notranje« oziroma »absolutno presežno« v človeku. Gnostiki so to »absolutno presežno« imenovali »božanska iskra«, novoplatoniki so jo imenovali bodisi v klasični Platonovo/Sokratovi liniji »dajmon« bodisi Augoides. Tudi krščanskim mistikom gnostične usmeritve ideja o »konici duše« ali o »temelju biti« v človeku ni bila neznana. Kakorkoli že, v kabalistični teozofiji se imenuje Yechidah. Na Drevesu življenja Yechidah odgovarja Keteru. Sledi drugi ovoj duše, dinamični aspekt Boštva v človeku, ki se imenuje Chiah, in naposled božansko bistvo, ki se izraža skozi človekovo dušo (ruach), namreč Neschamach. Ruach zavzema sefire pod Binahom; njegovo središče – človekovo Srce – je v Tifaretu, in Tifaret, pojmovan mikrokozmično, pomeni odsev Neschamcha v ruachu. Ruach je duša – človeška osebnost z intelektom, voljo, emocijami, itd. Pod ruachom je nefesh (življenjska sila), ki je območje nagonov. In naposled, kot najbolj zunanja ali najbolj notranja lupina, odvisno od izhodišča, je gupt (telo) ki odgovarja Malkutu. Območje do Binaha je območje človeka; območje nad Hesedom (začenši z Binahom) pa je območje nad človekom. Ali je to območje dosegljivo človeku ali ne, si kabalisti niso enotni. Judovska kabala večinoma ohranja razliko med Bogom in človekom, pa čeprav je človek ustvarjen po Božji podobi. Tako nekateri to strogo mejo med človekom in Bogom pstavljajo v območje nad Chesed ( v imaginarno sefiro, imenovano Daath – Spoznanje), drugi – predvsem pripadniki okultne kabale – pojmujejo Daath kot »Brezno«, ki loči človeka od nad-človeka ali Človeka.
Kakorkoli že, Tifaret ima nesporno pomembno mesto na Drevesu življenja. Tifaret je točka, kjer so dogaja poroka višjega z nižjim, Boga z Naravo oziroma Boga z njegovo Šekino. Šekina pomeni imanetno Boštvo, božjo prisotnost med ljudmi in še posebej v ljudstvu Izraela. Tifaret je mesto poroke transcendentnega Boga z njegovim imanentnim aspektom, ki je v hebrejščini ženskega spola (Šekina). Ta dej ponazarja Davidova zvezda (heksagram): spodnji trikotnik je stanje pasivnosti, pričakovanja, ženskosti; zgornji trikotnik je stanje aktivnosti, izliva, radiacije, moškosti. Na ravni človeka spodnji trikotnik ponazarja človekovo Srce, željno Milosti, in zgornji trikotnik Milost, ki se izliva vanj in ga preobraža, dokler človek ne postane, kakor je bil pred padcem, namreč odsev & podoba Boga (Adama Kadmona).
Kozmološki nauk kabale je razmeroma zapleten. Omenil sem že doktrino vkrčenja (tzimtzuma) in pa ševirat-ha-kelim (»razbitje posod«). Lurianska kabla govori o štirih svetovih: prvi svet je Atziluth (olam' atziluth) ali arhetipski svet božjih Imen. Na tej ravni ali v tem svetu se Bog kaže v obliki svojih deseterih sefir v neokrnjeni obliki, zato se svet tudi imenuje »svet božjih Imen«. Imena je potrebno pojmovati v kontekstu Božjih Aspektov, in vsako Ime pomeni »Obraz« Boga. V naslednjem svetu, Briahu (olam' briah) se desetero sefir (Božjih Imen/Aspektov) kaže kot desetero nadangelov, ki so naslednji: Metatron, Raziel, Tsapkiel, Tsadkiel, Samael, Mihael (ki v ljudski mitologiji nastopa kot tisti, ki se bori s Satanom; ima torej poteze solarnega junaka in dejansko se sefira Tifaret ujema s Soncem; je »Sonce« ali »Srce«, središče Drevesa Življenja), Haniel, Rafael, Gabriel in Sandalphon ali »duša mesije«, ki ustreza Malkutu. V naslednjem svetu, Yetzirahu (olam' yetzirah) se poveča stopnja Mnogoterosti (podobnosti z novoplatonizmom niso naključne) in Boštvo se kaže v obliki deseterih angelskih redov; ti so naslednji: Hayyot ha-Kadoš; Ofanimi, Aralimi, Hasmalimi, Serafimi, Melahimi, Elohimi, Beni Elohimi in Kerubimi. (V krščanski angelologiji so redovi naslednji: Serafi, Kerubi, Prestoli, Gospostva, Moči, Oblasti, Prvenstva, Nadangeli in Angeli.) V zadnjem svetu, Assiahu (olam' asiah) se Boštvo kaže kot vidni Kozmos – z drugimi besedami, za kabalo je Kozmos Božja teofanija, razodevanje Boga; in tako Drevo življenja odgovarja klasičnim planetarnim sferam, z Malkuthom, ki odgovarja Zemlji, Jesodom, ki ogovarja Luni, Tifaretom, ki odgovarja Soncu, Hokmi, ki odgovarja Zvezdam stalnicam oziroma sferi zodiaka in Keterom, ki odgovarja Prvemu Gibalcu (Primum Mobile).
V zvezi z kaalistično kozmologijo obstajata dve (pomembnejši) alternativi. Po prvi, ki sem jo navedel zgoraj, se Božja Manifestacija ponovi v vsakem od štirih svetov; po drugi pa so štirje svetovi razporejeni po Drevesu življenja. Atziluthu odgovarja Keter; Hokma in Bina odgovarjata Briahu, preostalih šest sefir Yetzirahu in Assiah Malkutu.
Tak je – v zelo posplošenih in grobih obrisih – nauk kabale. Seveda je bilo v času od nastanka ali vsaj kodifikacije kabale v 12./13. st. do njenega prehoda v hasidizem v 18. st. veliko interpretov in samostojnih mislecev; kabala je namreč kljub nekim okvirnim idejam vedno puščala mesto za izvirni teozofski doprinos. Določeni posamezniki so razvili – bodisi na podlagi notranjih, mističnih izkustev, bodisi na podlagi magijskih eksperimentov bodisi na podlagi golih spekulacij bodisi na podlagi vsega trojega – izvirne ideje ter jih vključili v vedno živo tkivo kabale. Tako je kabalistična literatura ogromna, in Zohar, Sefer Jecira ter Bahir so samo začetna izhodišča. Poleg tega se je v 16. st. pojavila krščanska kabala, in čeprav je zanimanje zanjo proti koncu 16. st. v širših krogih zbledelo, so vedno obstajali posamezniki – kot Christian Knorr von Rosenroth, Athanasius Kircher, Georg von Welling in Karl von Eckhartshausen (med drugimi), ki so preučevali to področje. Z Eliphasom Levijem (1810-1875) je nastopil nov tok, t. i. okultna ali hermetična kabala, katere klasični predstavniki so sam Levi, nadalje Samuel Liddel McGregor Mathers, Aleister Crowley, Dion Fortune (alias Violet Firth) in drugi. Tako se je kabala prepletla z tedaj popularnim tokom ZET, namreč okultizmom, in se znašla v istem kotlu z egipčanskimi bogovi, tantrizmom, evropsko tradicijo goetie in še marsičem.
III.
Preden preidem na kabalistično interpretacijo ikone, bom poskusil ikono interpretirati od znotraj, to je, s samega krščanskega vidika. Na tem mestu je potrebno povedati nekaj, kar se često pozablja: jezik krščanstva, tako kot vsake religije, je mitopoetičen, kar pomeni, da so duhovne in metafizične resnice krščanstva (in drugih religij) posredovane prek simbolov ali t. i. svetih mitov.« Primer krščanskega simbola par excellence je križ; primer »svetega mita« je pripoved o Stvarjenju, Raju, Padcu in Izgonu iz Raja, kot tudi pripoved o Marijinem deviškem spočetju. Pri razlagi simbolnega in mitopoetičnega jezika religije se je potrebno paziti dveh skrajnosti. Prva je pojmovanje simbolov & zlasti mitov v dobesednem pomenu – ta napak vodi v fundamentalizem. Druga, nič manjša napaka, ni prepričanje, ki nam ga je vcepila v glavo materialistična znanost, da je mit nekaj »neresničnega«, nekaj, kar je »v nasprotju z znanostjo«. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice! Narava predmeta zahteva specifična upovedovanja; in specifika religioznega upovedovanja je (med drugim) simbol in mit.
Poleg tega je potrebno opozoriti na še eno pomembno stvar. V današnjem času se pogosto poudarja univerzalni aspekt religij, namreč prepričanje, ki se največkrat izraža s stavkom »Vse religije so enake!« Dejansko je med religijami mnogo podobnosti in tudi sam sem zagovornik mnenja, da je navsezadnje temeljno sporočilo religij eno samo oziroma da je religije moč ponazoriti z vejami, ki rastejo iz debla enega samega drevesa. Toda pri tej generalizaciji se često prezre unikatnost religij in njihovo specifičnost. Religije so dejansko razpete med univerzalnim in partikularnim in v vsaki interpretaciji je potrebno dati mesto objemu. Sinkretizem, kakorkoli žlahtne namene že ima, se po navadi slabo obnese. Tipičen primer nekritičnega (ezoteričnega) sinkretizma je teozofija Helene Petrovne Blavatske, ki je v svojem sistemu združila aspekte zahodne in vzhodne ezoteriko, kakor so bili njej poznani in razumljeni v njenem času.
Če želimo religijo resnično razumeti, moramo prvenstveno izhajati od znotraj, z vidika same religije. Šele potem, ko religijo razumemo od znotraj, lahko posežemo po komparaciji in religiozne simbole primerjamo s simboli iz drugih religioznih in ezoteričnih tradicij. Pri tem pa se je seveda tudi potrebno zavedati, da primerjamo simbole – idejno strukturo – in ne vsebine.
V središču ikone Anastais stoji Jezus Kristus. Dejansko je potrebno ločiti med tremi »Jezusi«. Prvi je Jezus zgodovine, o katerem se dejansko malo ve. Zgodovinski Jezus kljub naporom eksegetov in zgodovinarjev ostaja uganka. Nato je Kristus kot simbol, ki ga je denimo obdelal Carl Jung v mnogih svojih spisih; in pa Kristus vere. Kristus kot simbol in Kristus vere se često prekrivata; obadva pa imata svoj temelje seveda v zgodovinskem Jezusu iz Nazareta. Kakorkoli že, pri interpretaciji ikone se bom ukvarjal predvsem s simbolnim Kristusom, in pa s Kristusom vere. Z drugimi besedami, poskušal bom pokazati na globje sporočilo krščanstva, kakor je posredovano skozi ikono. Navsezadnje so bile ikone temu namenjene. Risali s jih menihi po temeljiti duhovni predpripravi in imele so svoj jezik. Najprej bom poskušal prisluhniti in narediti slišen ta jezik s krščanskega vidika; nato pa bom skušal dati temu jeziku širšo, univerzalno perpektivo, pri čemer mi bo v pomoč kabala in delno hermetizem, pa tudi delo Carla Junga.
***
Kristologijo – način razumevanja Jezusa iz Nazareta, ki je v moči Milosti spoznaven kot Kristus - je v svojih pismih razvil Pavel, nadalje pa so jo razvijali cerkveni očetje. Gre za tako imenovano kristologijo od zgoraj, ki se ukvarja predvsem s Kristusom Bogom. Tako je Kristus kozmični Logos. Bog Oče, ki je na nek način »Deus occultus« (skriti Bog) se razodene navzven v osebi Kristusa, ki je njegov Sin. Kristus je podoba Očeta in Očeta v celoti odseva; Oče pa se v Kristusu v celoti prepoznava. V času in prostoru se Kristus razodeva v osebi Jezusa iz Nazareta. Je vrhunec Razodetja. Bog sam (Bog Oče) se je skozi zgodovino razodeval v t. i. teofanijah: Abrahamu v prikazni pri Mamrejevih hrastih; Jakobu v podobi angela, ki se je boril njim vso noč; Mojzesu v podobi gorečega grma, ki je gorel, pa ni zgorel; Izraelcem kot oblačni in ognjeni steber, itd. Bog Oče je vedno ostajal transcendenten in nedostopen. Ob »koncu časov« oziroma »ob dopolnjenju časa« pa se je Bog razodel v podobi Sina, ki je »zvesta podoba Očeta«. Tak je pristop kristologije od zgoraj.
Kristologija od spodaj pričenja pri človeku Jezusu in se od tu vzpenja k Kristusu. Kakor je namreč Jezus Kristus »vere Deus« (pravi Bog), se ne sme pozabiti, da je tudi »vere homo« pravi človek. Jezus iz Nazareta, ki je Kristus, je tako coincidentio oppositorum, da uporabim Jungov izraz – sovpadanje nasprotij, združenje človeškega in Božanskega. Če pa govorim o Jezusu človeku, ne morem mimo krščanskega nauka o človeku oziroma človeštvu. Ta pa je razpet med dva lika, ki sta sama po sebi simbolična (povedal sem, da je namen simbola razkrivanje tistih resničnosti, ki sicer niso zapopadljive). Ta dva lika sta Adam kot prispodoba padlega človeka ali »človeka« (namerno pisano z malo) in Kristusa kot novega človeka, »drugega Adama« (kot se izraža Pavel in za njim cerkveni očetje) oziroma »Človeka« (namerno pisano z veliko).
Krščanski nauk o človeku je povezan s štirimi dogodki. Ti so Stvarjenje, Raj, Padec in Izgon. Vsi našteti dogodki so opisani v prvih poglavjih Geneze in tvorijo t. i. »sveti mit«. Stvarjenje sveta in človeka sporoča, da za vsem stoji Bog kot Stvarnik in tisti, ki vse ohranja v bivanju. (Sholastiki so Boga zato imenovali »čista Bit« – »ipssum esse«). Človek je ustvarjen po »Božji podobi in sličnosti«, in to biblično sporočilo igra ključno vlogo v krščanski antropologiji. Raj je prispodoba človekove harmonične povezanosti s seboj, s kozmosom (ki vključuje tudi soljudi) in z Bogom. Padec je pojav nekega določenega razkola v človeku, ki ga poznajo vse religije. (Primerjaj denimo pojem heimarmene v gnozi/hermetizmu; pojem maye v vedanti ali pojem samsare v budizmu!) Kot rezultat Padca je bil človek izgnan iz raja in Padec je postal danost oziroma stanje, temeljna določenost človeka. Vendar pa je bil človek ustvarjen po Božji podobi in ta podoba ni bila izbrisana, le oskrunjena in zamazana. Z drugimi besedami, človek ni bil več zrcalo, ki bi presevalo žarke Milosti; zrcalo njegove duše se je zamazalo in tako so se žarki Milosti, tudi če so padli nanj ozirom sijali skozenj, izkrivili. »Adam« je torej prispodoba človeka, ki ga je ranil greh, in krščanska moralna teologija je iznašla zelo izraz za človeka, ranjenega po grehu, ki zadene v polno : homo incurvatus in se – človek, zazrt/uperjen vase. Iz tega je razvidno, da je razlog in nenehni spodbujevalec greha tisti »biti samemu sebi namen«, ki se po domače imenuje egoizem.
Greh je prišel v človeka zaradi nepokorščine. V sedanjem stanju, stanju greha, beseda »nepokorščina«, zlasti če je uporabljena napram Bogu, implicira, zavestno ali nezavedno, Boga kot tirana; toda temu je kriv greh, ki je spremenil človekovo percepcijo. Šele po grehu je človek pričel sebe pojmovati kot slabega, sočloveka kot tekmeca, kozmos kot tuj in negostoljuben in Boga kot tirana. Pokorščina ni pomenila nič drugega kot najglobjo obliko avtentičnosti, to pa pomeni: enost človekove volje z Božjo; ali, kot se je izrazil Crowley, ki je bil, kar se tega tiče, neverjetno luciden (pa naj govorijo o njem kar hočejo!) usklajenost z Voljo (namerno pisano z veliko). Ta koncept, namreč usklajenost z Voljo, ni nikjer bolje izražen kot v taoističnem konceptu Tao-a, ki pomeni tako »Pot Neba« (torej pot Najvišje Skrivnosti, v kateri kristjan samodejno prepozna Boga) kot »Pot Človeka« (jen). Tisti, ki izpolnjuje Voljo Neba (Tao), se imenuje »veliki človek« (»šun jen«), kar je taoistični ekvivalent za svetost, izražen v zelo lucidni obliki.
Usklajenost z Voljo pomeni harmonijo in srečo, pomeni »pravilni tir« človeka v absolutnem smislu. (In zato je izraz Tao v smislu »Poti« tako zelo posrečen; izraža človeka, ki deluje v skladu z Božjo Voljo, ki je hkrati njegova najglobja Volja/Resničnost, v dinamičnem procesu življenja.) Samovolja (volja, namerno pisano z malo) pa prinaša zlo. Adam je torej simbol človeka, ki je izbral svojo voljo (voljo) namesto Božje Volje (Volje). S tem je bila njegova notranja Božja Podoba poškodovana in bil je »izgnan iz raja« - izgubil je harmonični odnos znotraj triade Bog – človek – kozmos.
Jezus iz Nazaret je bil človek (opomba: kadar pišem »Jezus iz Nazareta, imam v mislih zgodovinskega Jezusa, torej Ješua min Nasaret; kadar pišem Kristus, imam v mislih poveličanega Jezusa iz Nazareta ali simbol Človeka), ki je v vsem ravnal v skladu z Božjo Voljo. Jezus iz Nazareta je bil avtetični človek v absolutnem smislu. Njegovo življenje je bilo avtentično v najglobjem pomenu te besede; ne avtentično v smislu muhavosti ega (kot se često razume avtentičnost), pač pa avtentično v smislu biti povsem na voljo Bogu z lastnim privoljenjem, kar pomeni izpolnjevati Voljo Boga v polnosti. Njegova moralnost ali nemoralnost ne igrata velike vloge – mnogi eksegeti so (na svoje lastno nelagodje) ugotovili, da je bil Jezus družbeno nesprejemljiv pojav in da je često ravnal antinomično (v nasprotju z zakoni družbe, kateri je pripadal; tudi v nasprotju z zakoni morale in lepega vedenja). Morda je ravno njegova antinomičnost največji razlog spotike nad njim v njegovem času – kajti, kot sem že povedal, Jezus ni deloval iz sebe, pač pa iz Boga oziroma iz Božje Volje. Tako je bil Jezus na nek način nad dobrim in zlom, toda ne v smislu Nietzschejeve »volje do moči«, pač pa v smislu nad-dobrega. (Bil je nad dobrim in zlom, vkolikor so »dobro« in »zlo« naše predstave. V tedanjem času je Jezus iz Nazareta ravno zaradi bogokletja – ki je tudi dandanes v cerkvenih krogih resna obtožba – prišel v konflikt z judovskim religioznim establišmentom).
Cerkveni očetje vedno znova, kadar pišejo o Jezusu/Kristusu, uporabljajo izraz »drugi Adam«. Kar je namreč Adam izgubil – namreč raj – je Kristus pridobil: božje kraljestvo. Adam je raj »izguibl« z nepokorščino; paradoksalno je izbral sebe namesto Boga (kar pomeni, svojo najglobjo Resničnost) in s tem – sebe izgubil. Jezus je ravnal inverzno. V vsem je izbiral Boga namesto sebe, in tako bil on sam – človek oziroma Človek- v vsej polnosti. Najbolj bistveno pa je to, da je v Kristusu, in to čisto konkretno v njem, človek obnovljen in se lahko imenuje Človek. Tako je Jezus, ki je Kristus, dejansko prvi Človek, in vsakdo, kdor avtentično hodi za Kristusom, hodi proti Človeku. Zato je Kristus simbol Človeka. Taka je, na kratko povedano, »kristologija od spodaj«, se pravi kristologija, ki izhaja iz Jezusa-človeka in se od tu pomika proti Kristusu Bogu oziroma, bolje, proti Jezusu Kristusu, Bogo-človeku.
Ključno Jezusovo oznanilo ni bilo toliko oznanilo samega sebe, pač pa oznanilo Božjega kraljestva. V zvezi s tem je potrebno nekaj razlage. Klasični prevod SP razlaga Jezusove besede o Božjem kraljestvu kot »Božje kraljestvo je med vami« Ta razlaga je definitivno v prid Cerkvi, ki samo sebe pojmuje kot udejanjenje Božjega kraljestva na zemlji v pred-eshatološkem času. Z drugimi besedami, to je objektivni vidik Božjega kraljestva. Alternativna razlaga se glasi: Božje kraljestvo je v vas!« Po tej razlagi je človek, ki je po Milosti postal svet, že v Božjem kraljestvu, ozirom,a Božje kraljestvo je v njem. To je subjektivna razlaga Božjega kraljestva. (V zvezi s tem bi samo opomnil na podobne pomene, ki jih ima nirvana v budizmu in mokša oziroma samadhi v hinduizmu. Kdor je v stanju nirvane/samadhija, se pravi, kdo je dosegel mokšo, je v Božjem kraljestvu, saj je Božje kraljestvo njegovo eksistencialno-duhovno stanje, ki je nad vsakršnim trpljenjem in je istovetno s Sat-Čit-Anando (Bivanjem-Zavestjo-Blaženostjo).)
VI.
Z vidika kabale je Jezus kot Krist Pantokrator identičen z Adamom Kadmonom. Tako kot Adam Kadmon je tudi Kristus »prvorojenec vsega stvarstva«; je »verna podoba Očeta, v kateri se Oče docela prepoznava in Sin ga docela odraža«; sedi na Očetovi desnici. Tu je potrebno povedati, da desna stran tako v krščanstvu kot v kabali nista mišljena prostorsko, pač pa mistično-simbolično: desna stran je stran dobrega oziroma »Božja stran«, medtem ko je leva stran stran nasprotovanja Bogu. Tako ima na Drevesu življenja Chesed (Milost) pozicijo na desni strani, medtem ko ima Gevura oziroma Pachad pozicijo na levi strani; in sile Gevure/Pchada/Dina so vzrok zlu na svetu.
Če se lotim interpretacije ikone s kabalističnega vidika, potem Kristus Pantokrator – kot razodetje nevidnega Očeta – odgovarja Adamu Kadmonu. Gre, skratka za dva simbola, ki kažeta na eno samo Resničnost – na Boga, kolikor je »manifestos«, se pravi na Boga, ki je izstopil iz svoje skritosti in prešel v stanje pojavnosti. Podoben, pravzaprav identičen simbol oziroma koncept je hermetični simbol Anthroposa (kozmičnega Človeka); identična simbolika se pojavlja tudi v hinduizmu (Šiva kot prototip kozmičnega jogija), v budizmu, itd.
Adama Kadmona - mnifestirnega Boga – kabala prikazuje preko sheme Drevesa življenja. Kot sem že povedal, je na Drevo življenja (kot na shemo Adama Kadmona) mogoče gledati s treh zornih kotov: kot na diagram notranje-Boštvenih procesov; kot na diagram mikrokozmosa (Človeka – namerno pisano z veliko) in kot na diagram Kozmosa. To ne pomeni panteizma, vsaj ne doslednega monističnega panteizma, čeprav so se nekateri kabalisti nagibali k panteističnim razlagam in čeprav je panteistična razlaga tudi mogoča. Pomeni predvsem to, da je vse – zlasti pa Kozmos in Človek – Božja Teofanija, in da tako Kozmos kot Človek nosita v sebi vtisk Boštva, ali drugače: sta bogolika (Bogu podobna) in na nek način »razkrivata Boga«, tako kot ga v transcendeci razkriva Krist Pantokrator oziroma Adam Kadmon.
Kot sem pokazal že prej, je z vidika »kristologije od spodaj« na Jezusa iz Nazareta mogoče gledati kot na Človeka; kar pomeni na človeka, ki je presegel danost/stanje Padca in stoji onkraj oziroma izven oziroma nad Padcem; krščanstvo to označuje z izrazi kot »Kristus je premagal smrt«, itd. Drug pomemben pojem je »Božje kraljestvo«. Jezus iz Nazareta, ki je v luči Milosti prepoznaven kot Kristus, je oznanjal Božje kraljestvo, in to oznanilo je tvorilo srčiko njegovega sporočila. Navadno se Božje kraljestvo razume kot stanje povezanosti med Bogom in ljudmi; skratka: obnova stanja pred Padcem na medčloveški ravni. Zato krščanstvo razume Cerkev kot tisto, ki na nek način že v teh »poslednjih časih« predstavlja Božje kraljestvo«. Toda obstaja tudi druga, ne nepovezana razlaga Božjega kraljestva. Po tej razlagi bi morali Jezusove besede, ki se navadno prevajajo kot »Božje kraljestvo je med vami« (kar implicira medčloveški značaj Božjega kraljestva) razumeti kot »Božje kraljestvo je v vas«. Božje kraljestvo na medčloveški ravni, kot nova danost sveta, se ne more uveljaviti prej, dokler se ne uveljavi v duši posameznika, in zato ima tako – individualistično – pojmovanje Božjega kraljestva veliko težo. Dejansko so različne ezoterične struje, tako na Zahodu kot na Vzhodu, ki jim sama ideja »božjega kraljestva« ni bila tuja (čeprav razumljena v okviru drugačnega interpretativnega okvira),«božje kraljestvo« pojmovale na tak način. Če navedem nekaj primerov: za hermetizem je Božje kraljestvo uresničenje Anthroposa, »notranjega človeka«; za gnozo je to aktualizacija pneume, »božanske iskre« v človeku; za tantrizem je to realizacija Parama-Šive in za budizem polno uresničenje tahgathagarbhe (»semena Budove narave«) oziroma stanje arhata; za Zahodno po-renesančno ezoterično tradicijo je to adeptovstvo. Šele notranje uresničenje »Božjega kraljestva« lahko vodi k kozmičnemu uresničenju Božjega kraljestva. Seveda je pri vsem tem nek paradoks, kajti človek, ki je uresničil »notranjega človeka« oziroma, postal Človek«, že živi v Božjem kraljestvu, saj je z uresničitvijo Človeka zaceljen izvorni razkol med triado človek/kozmos/Bog. Tako pojmovanje je seveda solipsistično, vendar ima veliko težo. Najlepše je izraženo v reku: »čistim je vse čisto«, ali, še bolj neposredno in v skladu s pričujočim pisanjem, v Jezusovem blagru: »Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali«. Čistost srca je namreč že udejanjeno Božje kraljestvo in »gledati Boga« poemni živeti v stanju, v katerem je izvorni razkol oziroma »izvirni greh zaceljen in Padec presežen oziroma izničen.
S tega vidika je na Kristusa mogoče gledati kot na tistega, ki je že v Božjem kraljestvu, oziroma – kot na Božje kraljestvo samo. Tako Kristus Pantokrator oziroma Adam Kadmon predstavlja Človeka, ta pa predstavlja Božje kraljestvo. Ikona Anastasis, ki predstavlja Božje kraljestvo, je tako lahko razumljena kot prispodoba Božjega kraljestva, če slednjega razumemo na način »Božje kraljestvo je znotraj vas«, torej s subjektivnega aspekta. Sedaj lahko potegnemo analogije: celotna ikona predstavlja Božje kraljestvo, ki je identično s Kristom Pantokratorjem, ki odgovarja Adamu Kadmonu, katerega shema je Drevo življenja. Z drugimi besedami, objektivno Božje kraljestvo, ki je upodobljeno na ikoni, je hkrati identično s subjektivnim Božjim kraljestvom; in shema makrokozmičnega Božjega kraljestva je identična shemi mikrokozmičnega Božjega kraljestva. S tega vidika je ikono moč primerjati tudi s tantričnimi mandalami/yantrami, ki so hkrati grafi makrokozmosa kot tudi mikrokozmosa, kajti vse, kar je navzoče v Kozmosu, je navzoče tudi v Človeku. Med Božjim kraljestvom v Človeku in Božjim kraljestvom v svetu ni razlike; obadva sovpadata. Ikona je tako lahko interpretirana makrkozmično ali pa mikrokozmično, v obeh primerih pa predstavlja Božje kralajestvo, Krista Pantokratorja oziroma Adama Kadmona oziroma Človeka.
V tem kontekstu je zanimiv kabalistični nauk o kavvani, mistični nameri. S tem, ko kabalist v sebi obnavlja izvorno podobo prvobitnega Adama (ki je posnetek Adama Kadmona), na nek način »odrešuje« tudi kozmos. Odrešitev sebe je hkrati odrešitev kozmosa. Podobno gledajo na zadevo nekatere veje tantrizma. Tako pojmovanje je odločno gnostično – za gnostike je bila odrešitev »božje iskre« (pneume) v človeku in njen povratek v Pleromo odrešitev dela Kozmosa. Drzna teološka spekulacija bi bila, če bi se verska dogma o odrešenju Kozmosa po Jezusu iz Nazareta, ki je Kristus, razložila s tem, da je bogočloveškost enega človeka, namreč Jezusa iz Nazareta, preobrazila kozmos. Seveda tako pojmovanje privede v aporije, in poleg tega teološke spekulacije že samo zato, ker so spekulacije (se pravi, vkolikor jih ne odpira resnični uvid – gnoza) nekaj, čemur se je bolje izogniti. Zadevo sem torej samo nakazal.
Sedaj lahko preidem na analizo ikone. V središču je Krist Pantokrator. Če gledamo na ikono z makrokozmične perspektive, je Krist Pantokrator identičen Adamu Kadmonu. Je središče oziroma »Srce« Kozmosa; duhovno Sonce; Logos; Beseda; Smisel. Je manifestirani Bog. Če pa, nasprotno, gledamo ikono z mikrokozmičnega aspekta, kar pomeni, da celotna ikona predstavlja Človeka oziroma Božje kraljestvo znotraj Človeka (ki ga simbolizira Drevo življenja), potem Krist Pantokrator odgovarja Tifaretu, Srcu Drevesa življenja. Na desni strani ikone so trije možje s svetniškimi siji, ki po tradicionalni interpretaciji predstavljajo Elijo, Davida in Salomona. Te tri osebe lahko pojmujemo kot tri najvišje sefire Drevesa življenja; kot sefire, ki so presežnostne: Keter, Hokmah in Binah. Od treh oseb sta dva kralja – David in Salomon; tretji je prerok, Elija. Kralj Salomon je bil sin kralja Davida, prav tako, kakor iz Ketera (Krone), izide Hokma (Modrost); in dejansko kralj Salomon predstavlja modrost. Na levi strani Krista Pantokratorja/Adama Kadmona so štiri osebe, ki predstavljajo štiri spodnje sefire: Malkut, Jesod, Necah in Hod. V sredini je Krist Pantokrator kot Tifaret.
Na tem mestu je potrebno posebej poudariti, da ima sefira Tifaret posebno mesto na Drevesu življenja. Z vidika Boštvene ekonomije (notranje-Boštvenih procesov oziroma notranje-Boštvenega življenja) je sefira Tifaret tista, v kateri se uresniči poroka Gornjega s Spodnjim, Boga z njegovo Šekino oziroma Attika Kadiša (»Sveti Starodavni«)/Arik Anprin (»Potpežljivi«) z Kallah (»Nevesto«) oziroma Betulah (»Devico«)/Nukvo (»Deklico«). Z drugimi besedami, uresniči se poroka transcendentnega Boštva z imanentnim Boštvom; in Tifaret je mesto te poroke. (Tu moram povedati, da je kabala kot judovska teozofija silno kompleksna in vse zgoraj napisano je zgolj groba posplošitev oziroma poenostavitev, k igre nujno na škodo natančnosti in specifične unikatnosti kabalističnih pojmov.) Če na Drevo življenja gledamo kot na diagram Človeka, je Tifaret mesto Srca, se pravi mesto središča Človeka; je tisto območje, kjer se ruach (duša) stika z Nešamahom (višjo dušo oziroma Sebstvom), ali, povedano v jeziku srednjeveške krščanske mistike: je tista »konica duše«, i je mesto srečanja človeka z Bogom. Jezus Kristus je po klasični kristološki dogmi ena oseba z dvema naravama, Božjo & človeško (je »vere Deus et vere homo«; »pravi Bog in pravi človek«); in ti dve naravi sta hkrati prisotni v njem. Tako je Jezus kot Kristus tudi coincidentio oppositorum, sovpadanje nasprotij; je človek-Bog; namreč oseba, ki v sebi združuje Gornje (Božansko) in Spodnje (človeško). Če na ikono torej gledamo z mikrokozmične perspektive, kot na ikono, ki je diagram Kista Pantokratrja/Adama Kadmona, potem Kristu Pantokratorju v središču pripade mesto Tifareta.
Ob tem je treba povedati še to, da je krščanska mistika, zlasti Vzhodna (pravoslavna) vedno poudarjala Srce kot mesto stika človeka z Bogom. Srce (namerno pisano z veliko) v pravoslavni mistiki ni mišljeno kot emotivni del človeka, pač pa kot najglobja srčika človeka; kot tisto, kar Jung označuje z besedo Sebstvo oziroma kar hermetizem označuje z izrazom »Nous«, kabala z izrazom »Nešamah« in novoplatonizem z izrazom »Augoides«. Gre za »najglobje« v človeku; in v Srcu se rodi notranji Kristus; oziroma, alternativno, Srce samo je »notranji Kristus«, »Božja podoba« (imago Dei«), tisto neuničljivo in presežno v človeku, ki je po prepričanju hezihazma prisotno in potentia oziroma je zastrto tako s stanjem Padca kot z osebnim grehom (v jeziku Vzhoda bi to pomenilo zastrto z kolektivno in osebno karmo) ter se mora odstreti oziroma – v moči Milosti - razviti in izoblikovati do popolnosti, da človek resnično postane »Kristus po Milosti«. Tako z mikrokozmičnega pogleda na ikono ni nič nenavadnega, da v njenem središču stoji Kristus – Kristus ponazarja Srce Človeka oziroma Tifaret kabalistične tradicije: Božjo podobo v človeku ali »Dragulj v lotosu«.
Kristus Pantokrator oziroma Adam Kadmon drži za roke Adama in Evo. Kot sem pojasnil prej, osebe na Kristusovi levi odgovarjajo sefiram od Malkuta do Necaha, osebe na desni pa tri najvišje sefire, Keter, Hokmo in Bino. Po nauku kabale – kot tudi po nauku Talmuda, na katerega se kabala seveda opira – Bog vlada svetu z Milostjo in Strogostjo. Na kabalističnem Drevesu življenja je steber Milosti na desni strani, steber Strogosti pa na levi strani. Steber Milosti je povezan z moškim in dobrim, steber Strogosti pa z ženskim in z zlom. Izraz za Milost je Hesed, izraz za strogost Din. Na ikoni Kristus za roko drži moškega (Adama), ki je na njegovi desni; in Evo, ki je na njegovi levi. Adama in Evo – arhetipska principa moškega & ženskega – je torej mogoče razumeti kot dvoje polarnosti Božje Moči oziroma Božjega Delovanja: kot moški princip, ki je princip Milosti, in kot ženski princip, ki je princip Strogosti; ali alternativno, kot princip dobrega ali princip zla. Tu je potrebno povedati, da sta »dobro« in »zlo«, kot se običajno razumeta, popolnoma človeški oznaki in sta zato relativna; bolje bi bilo napisati kreativni princip in destruktivni princip ali s samim izrazom kabale, Milost in Strogost. Alkimija – ki je v bistvu nadaljevanje hermetične gnoze – ta dva principa imenuje »solve« in »coagula«; coagula je moč primerjati s principom Milosti, solve s principom Strogosti. Na tem mestu je zanimiva simbolna primerjava s krščanskimi svetimi spisi. Biblijo – krščansko Sveto Pismo - tvorita dve Zavezi, Stara in Nova. Znamenje stare je obreza, katere simbol je nož – strogost; znamenje nove je voda (krst!), kar simbolizira Milost. Tudi sicer je ključna beseda Stare zaveze »Postava« se pravi strogost, ključna beseda Nove zaveze pa Milost oziroma Ljubezen.
Poprej sem zapisal, da z mikrokozmičnega vidika osebe na levi strani, brez svetniškega sija, predstavljajo sefire od Malkuta do Necaha; Kristus predstavlja Tifaret, tri osebe na desni strani pa tri najvišje sefire, Bino, Hokmo in Keter. Mogoče pa je pogledati tudi iz drugega zornega kota. Drevo življenja, kot diagram (in ne sme se pozabiti, da je vendarle le diagram!) na katerem so razvrščene sefire, tvorijo trije stebri: osrednji steber, ki je steber Živbljenja; nadalje desni steber, ki je steber Milosti ter ima moški značaj ter levi steber, imenovan tudi »sitra ahra« (leva stran), ki je steber strogosti (Din) in ima ženski značaj. Včasih je desni steber imenovan tudi »steber dobrega« in levi steber »steber zla«, v tem kontekstu okultna kabala razume obadva stebra kot beli steber Jachin in črni steber Boaz v Salomonovem templju. »Dobro« in »zlo« sta, kot sem pojasnil, v bistvu dva vidika božjega delovanja; in iz vidika Boga ni dobrega in zla – dobro in zlo imata le pogojni pomen z vidika človeka, in njuna pogojenost se najbolj jasno izkaže ob tem, ko človek uvidi, da je ravno tisto, kar je ob svojem času imel za največje zlo, bila najvišja Milost, in pa to, kar je pojmoval kot blagoslov, se je izrodilo v nekaj, kar je imelo pogubne posledice. Kakorkoli že, osebe na Kristusovi desni bi bilo moč pojmovati kot sefire desne strani, torej Hokmo, Hesed, Necah; in osebe na levi strani kot sefire Binah, Gevura in Hod. Sicer so osebe na levi strani štiri, toda na mnogih izvornih ikonah Anastais so samo tri, kar omogoča interpretacijo, ki sem jo podal. Kristus v središču je tako osrednji steber, Steber življenja, na katerem so sefire Keter, Tifaret in Jesod; četrto sefiro (Malkut) pa tvori kar podnožje Kristusovih nog, namreč manifestirano stvarstvo. Adam in Eva predstavljata dva aspekta Božjega delovanja: Milost & Strogost, torej Hesed in Din.
Krist Pantokrator stoji na zeleni površini, ki predstavlja preoblikovano stvarstvo, torej objektivni aspekt Božjega kraljestva. (Seveda v človeku, ki je v Milosti postal pobožen (iz pobožiti; theosis ali theoposis) oziroma kristificiran, subjektivno in objektivno Božje kraljestvo na nek način sovpadata; oznaki »subjektivno« in »objektivno« imata težo le z ozirom na vidik, iz katerega zremo na Božje kraljestvo.) Pod njim se razpenja Tema, v kateri so verige, trije žeblji, ključavnica in ključ. S krščanskega vidika so verige nedvomno verige greha, in trije žeblji so protipol trem teološkim krepostim: Ljubezni, Veri in Upanju, ki so po Milosti vlite v človeka in tvorijo del narave Človeka. Kakorkoli že, pod nogami Krista Pantokratorja je svet Teme, to je Peklenski svet, in neobhodno se moram pri interpretaciji dotakniti tudi tega vprašanja.
Iz vidika kabale se spodnji svet imenuje »sitra ahra«, leva stran, in po nekaterih spekulacijah (ki bolj kot v izvorno judovsko kabalo spadajo v okultno kabalo) levo strna tvori arbor inversa, obrnjeno drevo, ki je svet peklenskih območij. Leva stran je inverzna desni strani, kar pomeni: če je desna stran stran Logosa (in Logos pomeni Besedo, kar pomeni Smisel), je leva stran stran A-Logosa, kar pomeni Ne-Smisla. Ne-Smisel (A-Logos) je nalašč pisan z veliko, da se poudari njegova presežnostna narava; presežnostna z ozirom na vse, kar sicer imenujemo »nesmisel« in kar je le bled, zelo bled posnetek pravega Ne-Smisla oziroma A-Logosa. Le tisti, ki je doživel Pekel, ve, kaj A-Logos v resnici pomeni; in na tem mestu pričujem, da je A-Logos po svoji naravi nekaj tako morbidno-bizarnega, da je vsak, še tako srhljiv in čudaški izmislek Holywoodske horror produkcije irska svatba v primerjavi z Ne-Smislom.
Na ikoni je Ne-Smisel izražen s simbolom, ki zadane v polno, če je človek dojemljiv za njegovo sporočilo: prikazan je s Temo, ki je ne predira noben žarek svetlobe, s čisto, gosto in nepredirno, z absolutno Temo. Gornji svet – svet Božjega kraljestva – je obsijan z jasno in veselo svetlobo, ki izvira iz Krista Pantokratorja/Adama Kadmona (pojmovano makrokozmično) oziroma iz Tifareta (pojmovano mikrokozmično), kije v analogiji s Soncem. Z drugimi besedami, Božje kraljestvo je vse, kar je v vidu Boga; in Pekel je vse tisto, kar ni v vidu Boga. Tu je tudi odgovor na vprašanje o absolutni Gnozi: absolutna gnoza je Božje Zrenje, kajti v Božjem Zrenju je edina navzoča Resnica. (In zato Pavel pravi: »Tam bomo gledali iz obličja v obličje, tu pa v ogledalu«.) Božje Zrenje tudi vzpostavlja Bit: tako kot ima svet svoj relativni obstoj – če na zadevo pogledamo s stališča doslednega empirizma – v doživljanju vsakega posameznega človeka; tako ima Kozmos – torej vse, kar je – svoj obstoj v Zrenju Boga. Njegov Vid oziroma njegovo (duhovno) motrenje oziroma kontemplacija vzpostavlja svet. Tako je torej – gledano s stališča Boga – v svetu že udejanjeno Božje kraljestvo; vendar to ne velja za nas, kajti naše zrenje ni Zrenje Boga in tako naše zrenje vzpostavlja zgolj prigodni svet, svet prostora & časa, ki so mu Stari z globoko metaforo dejali »sublunarni svet«, torej svet pod sfero Lune.
Področje Teme –pekel – je področje, ki je izven Božjega Zrenja; in zato je to območje ne-biti, ki pa je vednarle na nek način resnična. Kaj namreč pomeni Pekel? Pekel pomeni, preprosto povedano, Božjo odpisanost – človek, ki ga je Bog odpisal, tvori Pekel, on je v Peklu in Pekel je v njem, oboje pa ima naravo grozljive Teme Božjega Pozabljenja. Tako je Pekel pod nogami Krista Pantokratorja – kajti Pekla se Kristus ne spominja, niti se ga ne spominjajo vsi, ki so v Božjem kraljestvu. Pekla ni, a hkrati je – z vidika Boga in Božjega kraljestva ga ni, z vidika tistih, ki jih je Bog (morda, kajti o tem ne jaz ne kdorkoli drug nima nobenega vedenja) pozabil, je. Muka Pekla pa je v tem, da mora Bit trpeti ne-bit; kajti to pomeni približno to, kot metati se na lastne trepalnice ali ploskati z ušesi – nemogoče, toda ravno ta ne-možnost tvori bistvo Pekla. Toliko o tem – kot sem povedal na začetku, obstoji tudi mistika Teme; in če mistika Svetlobe globoko in trajno preobraža človeka, kolikor bolj to velja za mistiko Teme. Kajti znano je, da se je več ljudi spreobrnilo iz strahu pred Peklom kot zaradi same vesele novice evangelija.
V.
Ob sem tem se mi zdi umestno dotakniti se še nekaterih stvari. Prva stvar je izpeljava Tertulijanovega stavka: »Bog je postal človek, da bi mi postali Bogovi.« To krščansko sporočilo, ki je po svojem bistvu enako ali podobno sporočilu budizma in hinduizma, le da so v teh religijah stvari izražene z drugačnimi koncepti in v okviru drugačnega interpretativnega sistema, je doživel svojo polno potrditev zlasti v mističnem pravoslavju in krščanski teozofiji. Gre namreč za to, da sama vera v Kristusa ne šteje; oziroma šteje toliko kot lestev, po kateri ni mogoče splezati, če jo zgolj držimo v roki. Po nauku hezihazma kot tudi krščanske teozofije – teh dveh najbolj gnostičnih oblik krščanstva – je vera zgolj ključ, ki vodi do »rojstva v Kristusu«. V duši človeka se mora roditi Kristus, seveda pa mora poprej ego umreti. Kajti odrešenje je mera Kristusove navzočnosti v duši; ali z drugimi besedami, če odrešenje pomeni biti spoznan od Boga, potem je mera Božjega prepoznanja identična meri pokristenja. Tako v Milosti človek umira samemu sebi in v njem raste Kristus oziroma – povedano v jeziku kabale – Adam Kadmon. Ikona, o kateri je govora, je torej – kot zemljevid Božjega kraljestva, ki je identično s Kristusom Pantokratorjem/Adamom Kadmonom – hkrati tudi zemljevid vsakega človeka, ki je Kristus in potentia (v možnosti). Hezihazem idejo o Kristusu, ki je in potentia navzoč v vsakem človeku, primerja s kipom, v katerem je že in potentia izklesano Božje Obličje (=Kristus). Bog – ki je čisto Zrenje, kar predstavlja tako krščanski kot prostozidarski simbol očesa v trikotniku – vidi zgolj Božjo Podobo (Sina) v človeku; vse, kar ni Sin, je zunaj Božjega Vida, saj je vse, kar ni Sin, na nek način »nesveto«. Hezihastična mistična pot je torej klesanje kipa, klesanje unikatnega Božjega Obličja v kip, ali, povedano drugače, je rast Človeka v človeku; ali prek umiranja človeka. Pri tem je gornja ikona dejansko notranji duhovni zemljevid tega Človeka, ki se manifestira v vsakem konkretnem človeku. Vsak človek je namreč Človek (Kristus/Adam Kadmon) in potentia; in ikona je tako zemljevid tega Človeka.
Primer tega, kako se različne mistične oziroma ezoterične tradicije med seboj pogosto ujemajo, je tantrični primer yanter oziroma mandal. Tantra – poleg budizma nedvomno najbolj subtilna, najbolj skrivnostna in najglobja oblika indijskega religioznega genija – pristaja na klasično ezoterično maksimo ujemanja med Človekom in Kozmosom. Pravzaprav je ta doktrina, ki je v krščanstvu redko eksplicitno izražena, čeprav je nedvomno prisotna, srž tantričnega ezoteričnega nauka. Kakorkoli že, v tantrični religiozni praksi igrajo veliko vlogo mandale oziroma yantre. Manale/yantre so stilizirane upodobitve bodisi specifičnih božanstev (ki so pojmovana kot okultne kozmične sile oziroma okultne sile v človeku/Človeku), bodisi upodobitve celotnega kozmosa iz nekega specifičnega aspekta (kajti aspekt, s katerega tantrik doživlja Kozmos, je istoveten ravni njegove notranje uresničitve) bodisi iz najvišjega aspekta – Parama-Šive ali Parama-Šakti. Te mandale so hkrati diagram kozmosa in diagram Človeka, kajti oboje sovpada. Duhovni organi, kot so denimo čakre ali nadiji (tantra je ezoterično antropologijo izpolnila do kraja!) so upodobljeni kot božanstva ali kot geografski locusi. Tako denimo dvema subtilnima kanaloma, idi in pingali, po katerih se izmenično vzpenja in spušča Kundalini, pri čemer odpira čakre, ustrezata indijski reki Yamuna in Ganges. Celotni kozmos tako postane identičen Človeku. Po posebnih postopkih vizualizacije tantrik ponotranji določene mandale, in tako le-te po eni stani služijo za orientacijo v sadhani, po drugi strani pa so pripomoček za vpogled v globje dimenzije samega sebe.
Drug primer, ki je soroden ikonam, so alkimistične grafike. Čas od 16. do konca 17. st., pa tudi kasneje – zlasti visoka renesansa in barok – je bil zlata doba alkimije in v tem času je nastalo mnogo izjemnih bakrorezov. Alkimija, kot ezoterična in inicitorna tradicija par excellence, je svoje sporočilo posredovala v alegorijah in simbolih. Ti oziroma te so bili bodisi tekstualne bodisi grafične. Alkimistična dela, kot denimo anonimni Rosarium Philosophorum (1550), Khunrathov Amphiteatrum Sapentiae Aeternae (1595), Atalanta Fugiens Michaela Mairja (1618), Utriusque /…/ Cosmi Historia Roberta Fludda (1617) – poleg mnogih drugih - so izvrsten primer »svete umetnosti«. Če je pojmovanje, ki je, kot sem že povedal, bodisi eksplicitno bodisi implicitno prisotno v večini ezoteričnih in gnostičnih struj, namreč ujemanje Kozmosa in Človeka, kje doseglo svojo apoteozo, jo je v alkimiji. Prva vrstica Smaragdne plošče pravi: »Kar je višje, je enako nižjemu, in kar je nižje, je enako nižjemu, da se dovršijo čudesa enega /…/« Tako so alkimistične grafike vedno dve ali večplastne: Kozmos je prispodoba za človeka, in obratno. Tako kot je klasični kozmos sredozemsko-evropskega kulturnega območja trodelen, namreč sestavljen iz sublunarnega sveta elementov (Mundus sensibilis), astralnega sveta planetov in zvezd (Mundus astralis) in duhovnega sveta Boga & angelskih zborov (ali platonskih idej ali gnostičnih eonov; - Mundus inteligibilis), tako je tudi klasična zahodna antropološka shema trojna: telo, duša (ki ji odgovarja »zvezdno« ali »astralno« telo) in duh kot tisto najvišje in nesmrtno v človeku.
VI.
V tem našem nadvse plehkem času pop-arta, konceptualne umetnosti in performansov, je t. i. sveta umetnost nekaj, kar močno izstopa, tako po svoji tihi in skrivnostni lepoti, po svoji globini, včasih po svoji nenavadnosti, predvsem pa po svoji numinoznosti. V pričujočem tekstu sem skušal preko ikone Anastasis pokazati na nekatere stvari, ki so često spregledane. Na prvem mestu je to ezoterično sporočilo krščanstva, ki tvori del Philosophie perennis ali Tradicije. To ezoterično sporočilo, ki so ga svesti le redki kristjani, je včasih tako prikrito, da mora človek ključ za njegovo razumevanje poiskati v drugih ezoteričnih strujah. V primeru ikone Anastasis sem posegel po kabali. Dejansko – kot sem pokazal – gre v primeru Krista Pantokratorja in Adama Kadmona za dva simbola, ki posredujeta sporočilo o Človeku. Krščanstvo, judovstvo (kabala kot ezoterična in mistična srž judovstva) in hermetizem prek treh likov – Krista Pantokratorja, Adama Kadmona in Anthroposa izražajo idejo o t. i. božanskem človeku, človeku-Bogu, ali kakor ta simbol in hkrati možnost dejanske uresničitve človeka imenujem sam z eno besedo, Človeku. Kabalistična doktrina sefir in Drevesa življenja (ki je, kot je bilo povedano, graf Adama Kadmona) je na nek način »anatomija« Človeka; oziroma, je prikaz notranjega življenja Boštva, prikaz različnih ravni kozmosa in prikaz Človeka. Tri Resničnosti, oziroma trije izrazi ene Resničnosti, namreč sovpadajo. Če uporabim krščansko govorico, je v Kristu Pantokratorju zares navzoče vse: on sam je podoba nevidnega Očeta, njegov edinorojeni Sin, ki Očeta v celoti razodeva, kot se tudi Oče v njem v polnosti prepoznava; je Beseda, po kateri in iz katere je bil ustvarjen svet (Kozmos) in tako na nek način v sebi vsebuje celotni Kozmos; hkrati pa je tudi človek oziroma Človek v najglobjem pomenu te besede – je resnični človek, in ker je resnični človek, je tudi Bog. (Če se stavek obrne in reče, da je pravi človek ravno zato, ker je pravi Bog, je morda bistvo Kristusa še boljše upovedano.)
Poleg tega »doktrinalnega« dela sem želel opozoriti še na nekaj: na t. i. sveto umetnost, ali posredovanje določene Resničnosti, ki ima mistični ali ezoterični značaj, prek simbolne upodobitve. Ikone so nedvomno neprecenljiv vir posredovanja tega, kar se sicer težko posreduje; prav tako imajo ta značaj tantrične (tako hindujske kot budistične) mandale/yantre in pa alkimistične grafike. Dejansko so vsi trije tipi svete umetnosti tri veje enega samega drevesa. Vse tri tradicije so se ikon, madal in grafik tudi posluževale kot oblike meditacije. Taka meditacija je na nek način oblika molitve, kajti če molitev že ima kakršenkoli smisel in cilj, je to obnova Božje podobe v človeku. Preko zrenja v ikono in njenega obnavljanja v imaginaciji se tudi v človeku postopno vrši določena sprememba. Na Atosu, Sveti Gori, pa so menihi prepričani, da so ikone še pomembnejše. Tisti, ki je ikono naredil, je vanjo prenesel/vtisnil svojo lastno svetost, in tako so ikone neizčrpni rezervoarji tistega, kar najlažje poimenujem z besedo »numinozno«.
FINIS.
0 komentarji:
Objavite komentar