MAGIČNA FILOZOFIJA ALEISTRA CROWLEYA

Andraž Žvab 2009


I.UVOD

Aleister Crowley (1875 – 1947) je tako po mnenju samih okultistov kot po mnenju javnosti največji okultistov 20 st. in eden največjih okultistov vseh časov. Ko se je mladi Aleister enkrat dokončno polotil okultizma in opustil svoje mladostne konjičke, kot so bili igranje šaha, pisanje poezije in plezanje, si je zastavil nalogo, eksperimentalno raziskati starodavne magične sisteme in jih preinterpretirati na novi podlagi. To mu je v veliki meri uspelo: Aleister Crowley je – poleg Carla Gustava Junga (ki pa je bil v svojih izjavah in interpretacijah veliko bolj previden in čigar poglavitno zanimanje ni bil okultizem kot tak, pač pa človeška duševnost) - zaslužen za to, da je v okultno filozofijo ali »Magiko« (Magick), kakor je okultno filozofijo imenoval sam, vnesel tretjo, namreč psihološko paradigmo. Dolgo časa je zgodovino evropske ezoterike od najzgodnejših časov antičnih misterijev in aleksandrijske gnoze obvladovala t. i. objektivistična paradigma, ki je predpostavljala objektivni obstoj subtilnih ravni in takih ali drugačnih duhovnih bitij. Največji razcvet je ta paradigma okultne filozofije doživela v renesansi, in z delom De Philosophia Occulta Libri Tres Corneliusa Agrippe von Nettesheima tudi doživela svoj briljanten enciklopedičen opis. Kakorkoli že, po 17. st. je zanimanje za okultno filozofijo zamrlo in potrebno je bilo počakati na Alphonsa Lousa Constanta oziroma Eliphasa Levija Zacheda, da je sredi 19. st. okultni filozofiji ali magiji povrnil izgubljeni sloves in podal drugo, energetsko paradigmo. Crowley je, kot je večkrat priznal tudi sam, gradil na dosežkih Eliphasa Levija, vendar pa je francoskega maga prekosil po dometu vizije, po globini uvida, po briljantnosti ekspozicije tega, kar je želel izraziti, in pa seveda po tem, da je bilo domala vse, o čemer je Aleister Crowley pisal, praktično preizkušeno. Stari magi, kakršen je bil Cornelius Agripa, so magijo sicer prakticirali, toda njihovo dejansko praktično delo je često zavito v molk zgodovine; Eliphas Levi v delu Dogme et Ritual de la Haute Magique (1855/56) izpričuje, da se je praktičnega magičnega deja polotil samo enkrat. Crowley pa je o magiki ne samo pisal, pač pa je »Magiko« tudi živel. Kakorkoli, preden preidemo na Zlato Zoro in pa življenje Aleistra Crowleya, je treba povedati nekaj besed o splošnem slovesu, ki ga Aleister Crowley uživa.

Aleister Crowley, ki je sam sebe imenoval zdaj Frater Perdurabo (kar je magično ime, ki ga je dobil ob iniciaciji v Zlato zoro in pomeni »Vztrajal bom do konca«), zdaj Zver 666 in zdaj spet To Mega Therion (kar pomeni »Velika Zver« in je grška inačica imena Zver 666), je bil že za časa življenja proglašen za »Najbolj zlega človeka na svetu«. Poučen v tem pogledu je odlomek zaključnega govora sodnika Mr. Justice Swifta v sodni obravnavi, v katero je bil vpleten Crowley. Sodnik je namreč dejal: »I have beeen forty years engaged in the administration of law in one capacity or another. I thought that I knew of every conceivable form of wickedness.I thought that everything that was vicious and bad had been produced in one time or another before me. I have learnt in this case that we can always learn something more if we live long enough. I have never heard such dreadful, horrible, blasfemous and abominable stuff as that which has been produced by the man (Crowley) who desribes himself to you as the greates living poet« (po Sutin 2000: 372). Sodnikovo izjavo je sicer potrebno upoštevati v okvirih takratne morale (sodna obravnava se je vršila v 30' letih 20. st.) toda Crowley je dejansko tako po tedanjih kot po današnjih standardih živel ekscentrično. V spolnosti je bil nenasiten in je imel spolne odnose tako z ženskami kot z moškimi; užival je droge peyote, hašiš, kokain, opij in heroin (in morda še marsikatere druge), in občasno je v magičnih obredih žrtvoval žival. Toda popularna ikona Crowleya, zlasti tista, ki jo širijo krščanski fundamentalisti in samo-iniciirani »borci proti satanizmu«, ki v Crowleyu vidijo največjega satanista 20. st, je popolnoma zgrešena. Crowleyeva magična filozofija nima s stanizmom opraviti ničesar – Satan kot tak je krščanski koncept in Crowleyeva magična filozofija ima – vsaj na ravni upovedovanja - s krščanstvom le malo opraviti. Zgodbe o žrtvovanju ljudi so gladko izmišljene. V Crowleyevem delu liber ABA (Book 4) resnično stoji odlomek, kjer je napisano, da je najboljša žrtev »mlad otrok bele rase«, toda odlomek je potrebno brati alegorično, kot prispodobo, ki se nanaša na spolno magijo (»žrtvovanje belega otroka« pomeni ejakulacijo brez izbrizga v vagino). V opombi piše, da je To Mega Therion (se pravi, Crowley) v enem letu žrtvoval nad 150 takih otrok (prim. Crowley 1997: 206-207) Če bi se navedek dejansko nanašal na otroke, bi to nikakor ne ostalo neopaženo, prvič zato, ker je bil Crowley za časa svojega življenja relativno znana oseba, ki so ji bili mediji često za petami, drugič zato, ker je bila angleška policija v tistem času ena najuspešnejših svetovnih policij, in tretjič zato, ker je številka 150 otrok enostavno ogromna. Resnici na ljubo, kot že povedano, Crowley je živel bohemsko in ekscentrično življenje, toda njegov smoter – vsaj njegov notranji, osebni smoter, kakor je razvidno iz njegovih Izpovedi in iz mnogih pesmi – je bil naravnan na prometejsko delo osvojitve neznanih področjih magike, da bi se človeštvo s temi spoznanji lahko okoristilo. Seveda je Crowley imel senco, in to veliko – poleg nebrzdane seksualnosti je imel tudi poteze sadizma, rasizma, tipične angleške večvrednosti itd. Toda veličina in genialnost človeka se često merita po njegovi senci. Dejansko je Crowley postal zelo primerna ikona, kamor lahko ljudje projicirajo/projiciramo svoje lastne sence; postal je neke vrste žrtveni kozel za tiste, ki si globoko v svoji notranjosti morda celo želijo početi stvari, ki jih je počel ta mož, pa jih ne upajo ali ne zmorejo.

Druga skrajnost, ki pa z vidika realnega pogleda na osebo Aleistra Crowleya in na njegovo učenje ni nič manj napačna, pa je prekomerna idealizacija Crowleya. Za mnoge uporniške adolescente je Crowley idol, ki ga kujejo v zvezde, seveda zato, ker je živel svobodno spolnost, užival mamila, utiral nove in eksotične poti v religioznosti ter imel izjemno privlačen osebni stil. Tudi v redu O. T. O. (Ordo Templi Orientis) se često dogaja, da svojega preroka (namreč Crowleya) brezkompromisno častijo in da vsaka njegova beseda velja kot Zakon – še zlasti zato, ker so mnogi njegovi spisi, s Knjigo Zakona na čelu, pojmovani kot razodeti, on pa je veliki prerok Theleme, novega Zakona novega eona, eona Horusa, eona »kronanega in zmagovitega Otroka«. Ti, ki Crowleya idealizirajo, pozabljajo na več stvari. Na prvem mestu je to, da mož (namreč Crowley) v življenju ni opravil niti ure »poštenega« dela. Živel je od podedovanega denarja in kasneje od donacij učencev in mecenov. Njegove ženske so končevale v azilih za alkoholike in v psihiatričnih bolnicah, in Crowley se je za izboljšanje njihovega stanja potrudil malo ali nič. Poleg tega je bil mož težak odvisnik od heroina. Crowleyev odnos do drog je bil sicer kompleksen – z njimi je začel eksperimentirati zelo zgodaj, pod vodstvom svojega mentorja Allana Bennetta. Bil je eden prvih, ki je v Evropo prinesel kaktus peyote in njegovo aktivno učinkovino meskalin. Toda postopno – v srednjih letih – je pričel uživati kokain v vedno večjih dozah, ker pa je bolehal za astmo in kroničnim bronhitisom in je bila situacija od časa do časa resna, mu je zdravnik predpisal heroin. Heroina se je Crowley kmalu navadil in bil v času najtežje odvisnosti odvisen od nekaj gramov heroina dnevno, pri čemer je potrebno upoštevati to, da je bil heroin, ki ga je užival, razmeroma čist. (Za primerjavo: heroin, ki kroži po ljubljanskih ulicah, je največ 10% - in če je 10%, to pomeni, da je močan, kajti običajno je 3% do 6%. Povprečni ljubljanski odvisnik je odvisen od grama takega heroina dnevno. Crowley je bil odvisen od nekaj gramov izjemno čistega heroina dnevno – kar pomeni, da bi doza, ki jo je zaužil, umorila pet ljubljanskih odvisnikov oziroma kakih dvajset ljudi, ki niso nikdar zaužili heroina.)

Na Aleistra Crowleya je potrebno gledati predvsem kot na človeka. Bil je namreč človek – visoko nadarjen tako intelektualno kot telesno kot tudi duhovno in umetniško. Izbral je nenavadno in ekscentrično pot in po njej hodil zelo dobro. Uničil je marsikoga, s komer se je družil; toda njegovo delo – preinterpretirati magijo na znanstveni podlagi – ostaja unikatno in njegovi uvidi v delovanje magije so naravnost briljantni, njegova mistična in ljubezensko-erotična poezija pa včasih premore veliko poetično lepoto. Sedaj, po tem uvodu, pa se posvetimo okultni situaciji poznega 19. st. in pa predvsem hermetičnemu redu Zlate zore, kjer je Crowley kot bodoči Magus prejel svoj prvi okultni pouk in kjer se je formiralo ogrodje njegove kasnejše okultne filozofije oziroma »magičnega eksistencializma«.

II. ZLATA ZORA

V Evropi 19. st. je bila na pohodu znanost, ki je z vsakim odkritjem večala svojo moč, pritegovala mlade duhove in si često domišljala, da bo nekega dne z enim samim obrazcem razrešila uganko bivanja. Filozofski idealizem, ki je obvladoval prvo polovico 19. st. in ki se je često napajal pri (zlasti nemški) mistiki, se je umaknil filozofskim nazorom, kot so materializem in scientizem. Oba dva nazora sta bila med seboj povezana, čeprav ne gre za povsem identična pogleda. Materializem je ontološki pogled, po katerem obstoji ena sama substanca, in to je materija; scientizem se sicer izogiba ontološkim trditvam (zaradi njihove neznanstvenosti), vendar implicitno privzema materializem (materializem je implicitno ali eksplicitno privzemala praktično vsa znanost 19. st. in ga znanost v veliki meri privzema še dandanes, in razlogi za to nimajo nič opraviti z resnico samo, pač pa s samo strukturo znanosti). Scientizem je v bistvu nazor, ki veruje v moč znanosti ter trdi, da bo »nekoč« znanost razložila vse. Kakorkoli že, če v zgodovini že veljajo določene zakonitosti, potem je ena od zgodovinskih zakonitosti prav gotovo zakon ravnovesja ali harmonije. Pretirani poudarek na zgolj čutno zaznavnem in pretirana vera v znanost, ki – kot vemo danes – ni imela realne podlage, sta povzročili reakcijo v smeri misticizma. Reakcija se je kazala na več ravneh. Tako so se denimo v v drugi polovici 19. st. mladi poeti pričeli navduševati za romantične teme, in nastalo je večplastno gibanje, imenovano nova romantika, ter ob njem sorodno gibanje, imenovano simbolizem. V ZDA se je razširil spiritizem in prvi poskusi raziskovanja paranormalnih pojavov z znanstveno metodologijo in tehnikami. Svoj razcvet pa je pričel doživljati tudi okultizem.

Čas od poznega 17. st. pa do druge polovice 19. st. je bil okultizmu večinoma nenaklonjen. Po veliki renesančni novoplatonistični in hermetični sintezi ter navdušenju za kabalo in alkimijo so sledila stoletja, ko je okultno poniknilo v podzemlje. V tem času so izstopali zgolj posamezni liki, bolj pustolovci kot pa resnični raziskovalci skrivnostnega sveta nadčutnega (taki posamezniki so bili denimi gof Saint Germain, Cagliostro in Francis Barrett), in pa določeni okultni redovi, kot denimo nemški red Zlatega in Rožnega križa, in pa seveda spekulativno masonstvo, ki se je od ustanovitve Velike lože Anglije leta 1717 do konca 18. st. razširilo po vsej Evropi in tudi Ameriki.

Preporod okultizma se je dogodil v Franciji, in za to je bil zaslužen Aphonse Luis Constant (1810 – 1875), bolj znan kot Eliphas Levi. Eliphas Levi je med seboj razpršene tokove alkimije, goetie (srednjeveške magije, zlasti tiste, ki je rabljena v destruktivne ali transgresivne namene; Goetia se imenuje prvi del grimorija Clavicula Salomonii Lemegeton), kabale, tarota in astrologije združil, jih povezal v koherentno celoto, katere temelj je bila okultna kabala, in magijo oziroma okultno znanost skušal razložiti upoštevajoč dognanja tedanje znanosti in svoje osebne uvide. Spisal je tudi zgodovino magije in tako podal prvi sodobni zgodovinski okvir tokovom, ki so dandanes znani kot »zahodna ezoterična tradicija«. Levi je bil bolj teoretik okultizma kot praktični mag; pravega magijskega dela se je lotil le enkrat: na zahtevo neke skrivnostne angleške dame je izklical antičnega modreca Apolonija Tijanskega. Dejansko je Levi avtor prve nove magične paradigme po dvatisočletnem kraljevanju t. i. objektivistične paradigme (o tem več kasneje). Po Levijevi smrti so v Franciji vzniknili številni drugi okultisti, med katerimi so najpomembnejši markiz Stanislas de Guaita, dr. Gerard Encausse (imenovan Papus), Josephin Peledan (imenovan »Sar Merodak«, kar po asirsko pomeni »kralj Marduk«), abbe Boullain in drugi. Kakorkoli že, francoski okultisti niso mogli zatajiti duha svoje domovine, tradicionalno najbolj katoliške med vsemi državami, Francije. Francoski okultizem – tako v misli Levija kot njegovih naslednikov – je bil vedno tesno povezan s katoliškim ezoteričnim vedenjem, in se je napajal pri srednjeveških in renesančnih avtorjih, ki so bili, kot se reče, vsi »zvesti sinovi matere Cerkve« - le da jih je, kot njihove naslednike v poznem 19. st, mikala druga plat, svet onkraj znanega, svet za Izidino tančico.

Angleški okultizem, ki se je razcvetel ob približno istem času, to je v drugi polovici 19. st. je imel drugačne poteze. Vzrok tega so bile drugačne razmere v Angliji. Drugače kot Francija, je imela Anglija velik čezmorski imperij, in kar je najpomembnejše, Indija, domovina ezoteričnih ved par excellence, je bila angleška. Tako je bila Anglija veliko bolj dovzetna za eksotične, zlasti indijske in kitajske vplive, na okultnem področju. K temu je treba dodati še močno prostozidarsko tradicijo. Francoski magi so bili večinoma individualisti ali pa je šlo za manjše krožke entuziastov, na Otoku pa so bili popularni magični redovi, in to že dolgo pred tem, preden je bil posvečen prvi tempelj Zlate zore. Tako izstopajočih posameznikov kot Francija Anglija sicer ni imela (morda velja omeniti Francisa Barretta, in pa Bullwer-Lytona, avtorja nesmrtnega okultnega romana Zanoni), imela pa je, kot že povedano, tendenco k združevanju v magične redove. Ti so bili večinoma konstituirani kot t. i. »fringe masonic bodies«, se pravi kot sicer samostojni redovi, vendar v pravni navezavi na prostozidarstvo. Eden takih redov je bila Societas Rosicruciana, in tu se začne zgodba o Zlati zori.

Trije člani Societas Rosicruciana, dr. William Wynn Westcott, dr. Robert Woodmann in Samuel Liddell McGregor Mathers, so prek nekega dokumenta, ki ga je Woodmann odkril v knjižnici Societas Rosicruciana, navezali stik z neko Fraulein Anno Sprengel; preko nje so trije možje postali pooblaščeni za ustanovitev novega magičnega reda. Z drugimi besedami, Anna Sprengel je legtimizirala Zlato zoro s tem, da je priznala pravno nasledstvo Zlate zore. Predhodnik novega reda naj bi bil namreč nemški rožnokrižarski red, ki pa je ohranil tako pravno kot dejansko nasledstvo skrivnega znanja še iz pradavnine – morda iz Egipta, prav gotovo pa iz izvornega rožnokrižarskega reda, katerega zečetnik je bil Christian Rosenkreutz iz 14. st. Na tem mestu ni pomembno to, ali so izvorni Rožni križarji dejansko obstajali ali pa gre za fikt, ki ga je izumil mladi Johann Valentin Andrae. Prav tako ni pomembno to, ali je Fraulein Anna Sprengel dejansko obstajala. Pomembno je to, da je bil novi okultni red iniciatorno utemeljen, kar pomeni, da je sodil v t. i. »aurea catana hermetis« (»zlato Hermesovo verigo«) in pa da se je z Zlato zoro začela nova era angleškega okultizma, in – sodeč po učinkih in dediščini Zlate zore – okultizma nasploh.

Red Zlate zore je bil ustanovljen leta 1884 in štiri leta kasneje, leta 1888, je bil posvečen prvi tempelj v Londonu. McGregor Mathers, genialni mag, je kaj kmalu prevzel vodstvo reda. (Mimogrede: Mathers je bil poročen z Moino Mathers, rojeno Bergson, sestro slavnega filozofa Henrija Bergsona. Mathers je Henrija Bergsona skušal »spreobrniti« k veri v magijo, vendar pri tem ni imel uspeha.) Mathers je spisal rituale in razdelil red na dva dela. Prvi je bil t. i. zunanji red, drugi pa notranji red, kamor so vstopili le redki člani. V času svojega razcveta so redu Zlate zore pripadali mnogi intelektualci, tako denimo pesnik William Butler Yeats, pisatelj Arthur Machen, raziskovalec evropske ezoterične tradicije Arthur Edward Waite, Allan Bennet in drugi.

Za nas ni toliko pomembno to, kako je bil red organiziran – bistveno je učenje oziroma okultna filozofija reda. Srž slednje je bila okultna kabala. Proces nastajanja okultne kabale je bil dolg in zamotan. Njeni začetki segajo v 15. in 16. St. ko so se Pico della Mirandola, Johannes Reuchlin in zlasti Kornelij Agrippa iz Nettesheima začeli navduševati za ta judovski teozofski nauk, ki je – po dolgem predhodnem obdobju ustnega prenosa – bil sistematiziran in zapisan (kot Sepher-ha-Zohar ali »Knjiga Sijaja«) v 13. st. v Španiji. Renesančni misleci so v kabali našli veličasten ezoterični nauk, in postopno so ga očistili judovskih primesi ter uskladili oziroma pomešali s prvinami hermetizma, novoplatonizma in krščanske mistične filozofije. Tako je nastala t. i. krščanska kabala, iz katere se je postopno razvila okultna kabala, katere osrednji simbol je Drevo življenja ter izjemno kompleksen sistem korespondenc, ki se ujemajo s posameznimi sefirami in potmi med njimi na Drevesu življenja. Drevo življenja je pravzaprav graf Boga, Kozmosa in Človeka, v skladu z okultno (hermetično) podmeno, da obstoji enačaj ali vsaj ujemanje med Bogom, Kozmosom in Človekom. Tako lahko na Drevo življenja gledamo kot na diagram, ki ponazarja intra-teistične procese (notranje-boštvene procese oziroma, kot se izražajo teologi, Božjo ekonomijo) oziroma kot na diagram samo-razkrivanja Boga (njegove samo-manifestacije oziroma prehoda iz Ain Sopha – Neskončnega – v pojavno obliko, ki je simbolizirana z likom Adama Kadomna). Po drugi strani lahko na Drevo življenja gledamo kot na kozmični diagram, kot velik zemljevid različnih kozmičnih ravni, od katerih je materialna raven le ena (namreč raven Malkutha). Lahko pa na Drevo življenja gledamo kot na diagram človeka, in to je – vsaj v času po Descartesu, Kantu in Jungu, ki so prenesli poudarek iz poprejšnjega poudarka na Boga in/ali kozmosa na človeka – današnjemu času najbližji pogled. Poleg tega je tak pogled na Drevo življenja globoko mistično-psihološki, in se v nekaterih vidikih ujema tudi z indijsko okultno antropologijo tantrizma.

Lotimo se Drevesa življenja torej z mikrokozmične perspektive, kot okultni diagram Človeka (namerno pisano z veliko). Povedali smo, da gledano z vidika intrateistične dinamike Drevo življenja ponazarja samo-manifestacijo Boga navzven, njegovo Samo-razkritje. Manifestirani Bog je Adam Kadmon, kozmični Človek, in na simbolni ravni pomeni isto, kar pomeni hermetični Anthropos ali Kristus Pantokrator. Gre za simbol zaceljenega in uresničenega Človeka, Adama pred padcem oziroma – gledano z vidika krščanstva – Kristusa, ki je v teologiji očetov splošno pojmovan kot drugi Adam. Sefire v mikrokozmičnem Adamu Kadmonu pomenijo ravni zavesti in imajo svoje mistične vzporednice v tantričnem sistemu čaker ali v sistemu planetarnih in nebeških sfer mistične krščanske kozmologiji Danteja. (Na te mestu je potrebno povedati, da je Dantejeva Božanska komedija tudi velika ezoterična alegorija. Na kroge pekla, planarne sfere, stopničaste vice in nebeške palače je potrebno gledati kot na prispodobe, ki – podobno kot Drevo življenja – odkrivajo ali zakrivajo velike mistične resnice o nadčutnih ravneh kozmosa, in pa, o notranje-psihičnih ravneh človeka samega.) Tako najnižja sefira – Malkuth – ponazarja fizično telo & zavest fizičnega telesa; v tantrizmu bi ji odgovarjala čakra Muladhara, v mistični krščanski kozmologiji pa t. i. sublunarni svet. Naslednja pomembna sefira, Tipharet, tvori središče Drevesa življenja oziroma Srce Adama Kadmona. Gre za mistično idejo, ki je sorodna Kristusovemu Srcu ali srčni oziroma anahati čakri. Tri vrhnje sefire od ostalih sefir loči t. i. Brezno. Gre za nad-zavest oziroma božansko zavest, ki jo v vedanti in samkhyi/yogi imenujejo z izrazom samadhi. Chokmah in Binah grobo odgovarjata ajna čakri, katere simbol sta dva lotosova lističa in v kateri so dogodi poroka Šive s Šakti, aktivnega in pasivnega aspekta Božanstva oziroma – na mentalni ravni – subjekta in objekta, tako da v Keteru človek naposed doseže uresničenost ter v mistični ekstazi postane Eno. S tem je realiziran celotni Adam Kadmon, oziroma: iz človeka je nastal Človek.

Tako, povedano skrajno posplošeno, izgleda učenje okultne kabale. Za proces nastajanja Človeka iz človeka so v Zlati zori uporabljali izraz »Veliko delo« (»Magnum opus«). Sam izraz izvira iz alkimije in označuje postopek izdelave Kamna modrih. Če alkimijo razumemo simbolično in predpostavimo, da je prek alegorij govorila o Človeku (in slednja interpretacija alkimije je med okultnimi krogi razmeroma široko sprejeta, v akademski javnosti pa je tak pogled na alkimijo popularizirala zlasti analitična psihologija z njenim začetnikom Carlom Gustavom Jungom, ter delno filozofska šola Tradicionalizma), potem se izraz Veliko delo dejansko nanaša na notranjo, mistično preobrazbo alkimista, ki se vrši v njem ob opravljanjem alkimističnega dela. Kamen modrih je v alkimiji namreč simbol za to, kar v kabali ponazarja Adam Kadmon ali v hermetizmu Anthropos: je simbol za uresničenega Človeka, za Človeka, ki ni živi več iz sebe, pač pa iz tistega drugega, globjega središča, ki se v kabali imenuje Neshamach oziroma Yechidah, v klasični gnozi »božanska iskra«, v mističnem krščanstvu »notranji Kristus«, itd.

Veliko delo je torej mistični vzpon po Drevesu življenja. V Zlati zori je bil ta vzpon ponazorjen s stopnjami in nazivi. Prva stopnja, ki je ustrezala Malkuthu, se je imenovala Zelator. Stopnja, ki je ustrezala Yesodu, se je imenovala Theoricus. Naprej so se stopnje vrstile v naslednjem redu: Practicus, Philosopus in Adeptus Minor. Adeptus minor je bila pomembna stopnja – ustrezala je namreč Tipharethu, in s Tipharetom je povezana zelo kompleksna simbolika kot tudi kompleksna mistično-psihološka preobrazba. Še najlažeje je zadevo pojasniti s pojmi analitične psihologije, ki je pravzaprav ezoterična psihologija, upovedana v akademskem jeziku psihoanalize. Gre za to, da štirim nižjim sefiram (Malkuthu, Yesodu, Hodu in Netzachu) ustreza Ruach, kar je v kabali ekvivalent za to, kar analitična psihologija imenuje »ego kompleks«. S prehodom v Tiphareth pa se – s stališča kabale – v človeku »rodi« nova duša, oziroma razkrije se globje bistvo posameznika, ki nosi ime »Neshamah«. V terminologiji analitične psihologije to ustreza stiku s Sebstvom, središčem objektivne psihe. (Medtem ko je ego-kompleks središče subjektivne psihe oziroma tvori subjektivno psiho.) Gre za pomemben preobrat – ego mora umreti oziroma odstopiti mesto nečemu višjemu, Nechamahu oziroma Sebstvu. Daritev ega – in zlasti če je ego lepo izoblikovan, kar pomeni: izurjen intelekt, krepka volja, harmonično čustvovanje, žlahten in uravnotežen značaj, in naposled lepo izoblikovano telo – je najpomembnejša daritev Maga. Mag položi na oltar Najvišjega samega sebe, in v ognju žrtve umre njegov ego, rodi pa se Sebstvo. Alkimisti so – ali naj bi - to pomembno notranjo preobrazbo ponazarjali s pojmom »reductio ad materia prima«. Kovina je morala umreti svoji formi in se povrniti v stanje izvorne prve snovi, da je lahko bila vanjo vtisnjena nova, žlahtnejša forma. Drug alkimistični simbol za ta proces oziroma dej je bil Feniks: tako kot Feniks zgori v ognju, da nato vstane nov in prerojen, tako tudi človekov mali jaz mora umreti, da se lahko rodi Sebstvo. Motiv Boga, ki umre in vstane od mrtvih, mlajši in lepši kot kdajkoli prej, je znan praktično po celem svetu. Najbolj značilna primera sta denimo egipčanski Oziris in pa grški Dioniz. Najlepše pa je simbol smrti in vnovičnega vstajenja upovedalo krščanstvo: Kristus umre razpet na križu – že sama sibolika njegove razpetosti ponazarja skrajno samo-podarjanje, skrajno samo-žrtvovanje. Nato je snet s križa in položen v grob. Njegovi učenci ga zapustijo, zavlada vsesplošno razočaranje. Toda čez tri dni Jezus iz Nazareta vstane od mrtvih, pa ne več kot rabbi Jehušua, pač pa kot Kristos Pantokrator: Kristus Vse-Vladar.

(Veliko bi bilo storjenega, ko bi krščanskega sporočila – namreč evangelijev – ne jemali preveč dobesedno, pač pa bi skušali prodreti v njihov skriti mistični pomen. Niso namreč dogodki tisti, ki so ključni. Dogodki so se morda pripetili, morda ne – kot zgodovinski vir so evangeliji nezanesljivi in v njih je polno legendarnega in mitološkega materiala. Pravzaprav evangeliji niti nočejo biti zgodovinski vir, čeprav jih često žal kot take predstavljajo – njihov namen je keirgma, oznanilo! Toda dejstvo, da so opisani dogodki mitološki, ne spremeni njihove teže oziroma jim ne odvzame globine. V tem smislu se je Šri Aurobindo zares dobro izrazil: »Pravijo, da so evangeliji ponaredbe in da je Krišna stvaritev pesnikov. Torej ovenčajte pesnike in priklonite se ponarejevalcem!«)

V Zlati zori je sefiri Tiphareth odgovarjal prehod med zunanjim in notranjim redom ter naziv Adeptus minor. Beseda »adept« v besednjaku zahodne ezoterične tradicije pomeni nekaj takega kakor krščanski pojem »svetnik«. (In pravzaprav gre za isto kategorijo – gre za človeka, ki je iz človeka postal Človek.) Adept je tisti, ki je opravil Veliko delo in ne živi več iz sebe, pač pa iz najbolj notranjega središča, iz božanskega Vira v sebi. Povedano v jeziku alkimije in razumljeno alegorično: adept je tisti, ki je uresničil Kamen modrih. V Zlati zori so med adepte sodili le redki in zato je bilo članov notranjega reda malo. Obred prehoda iz Philosophusa, torej iz zadnje stopnje, ki na ravni duševnosti še odgovarja Ruachu, v stopnjo Adeptus Minorja, je bil izjemno kompleksno izdelan in se je napajal pri egipčanski, grški in zlasti rožnokrižarski mitologiji. Bodoči adept je kot nekdanji Christian Rosenkreutz legel v grobnico in vstal iz nje duhovno prenovljen. Seveda je bil učinek obredov Zlate zore (njihov avtor je bil skoraj izključno McGregor Mathers, ki je imel izjemen dar, pa tudi veselje do svečane teatraličnosti) odvisen od notranje pripravljenosti udeležencev. Določena gledališka predstava nekatere gane do solz in dejansko povzroči katarzičen učinek, o katerem je pisal Aristotel v Poetiki, druge pa pusti povsem ravnodušne in hladne, morda celo cinične. Enako je veljalo za obrede Zlate zore. Udeleženec, ki se je na obrede pripravljal ne samo z umom, pač pa z vsem srcem in z vsem bitjem, je bil preko obreda dejansko preobražen: obred je pripomogel k temu, da se je v njegovi duševnosti dejansko izvršila psihološka oziroma mistična preobrazba in prostor, v katerem je ceremonial potekal, je zapustil drugačen, kakor pa je vanj vstopil. Prostozidarski obredi, denimo, še zdaleč nimajo take sugestivne moči, kot so jo imeli obredi Zlate zore, in velika večina prostozidarjev jemlje obrede (kli so dokaj podrobno izdelani) kot golo formalnost. Kakorkoli že, v Zlati zori so bili možje, ki so Velikemu delu dejansko posvetili življenje, in za te ljudi obredi prav gotovo niso bili le zanimiva gledališka predstava.

Kakorkoli že, z adeptovstvom se mistično potovanje ni končalo. Stopnji Adeptus minor sta sledili stopnje Adeptus major (ki je odgovarjala sefiri Geburah) in Adeptus Exemptus (ki je odgovarjala Chesedu). Temu je sledila še ena ločnica, najtežja od vseh. Šlo je za srečanje s »Čuvarjem praga«. (Na tem mestu je potrebno povedati, da ločnice med stopnjami – vsaj med višjimi – niso bile formalne, pač pa notranje. Nekdo pač ne postane adept s tem, ko prisostvuje izdelanemu ceremonialu. Sprememba se mora odigrati v njem samem, v njegovi notranjosti. Zato je povsem mogoče, da je nekdo adept, ne da bi v magičnem redu nosil tak naziv – kot je seveda normalno, da obstojijo svetniki, za katere nihče ne ve, morda niti sami zase ne. Mnogi zamenjujejo svetost z uradno cerkveno razglasitvijo oziroma s formalnim nazivom. Svetost ni naziv. Svetost je stanje duše. Isto velja za adeptovstvo.)

Čuvar praga je okultni koncept, ki je bil poznan v taki ali drugačni obliki že tisočletja dolgo. Ena od oblik tega koncepta so denimo čuvarji planetarnih sfer (arhotni) v gnostičnih sistemih 2. in 3. st. AD. Če gnostične kozmološke in teološke sheme interpretiramo psihološko, se pokaže zelo podobna shema kot je shema Drevesa življenja (interpretirana mikrokozmično). Planetarne sfere so alegorija za območja ali ravni zavesti, in arhotni so psihološke ovire, ki jih mora gnostik premagati, če želi prispeti nazaj v Pleromo, v duhovno domovino. Podobna ideja je navzoča tudi v judovski mistiki merkave, ki je ena od predhodnic kabale. Vendar pa je ideja »Čuvarja praga« doživela širšo izdelavo v misli okultista in pisatelja Bulwer-Lytonna. Slednji koncept je ta pisatelj upodobil v romanu Zanoni, ki, čeprav delo domišljije, razodeva globino uvida, ki je ne premore marsikatero teoretično delo (Prav tako kakor človek izve več o psihologiji iz del Dostojevskega ali Balzaca kakor iz kakega učbenika, je okultna fikcija često bolj poučna kakor so teoretična ali praktična dela o okultizmu. Bulwer-Lytonn, Joris-Karl Huysmans, Gustav Meyrink, Dion Fortune in Kenneth Grant so v svojih delih podali globoka spoznanja.)

Čuvar praga ali »Dweller on the Threshold« je – po nekaterih interpretacijah – vsota vsega osebnega in kolektivnega zla. Če se poslužim jungovske paradigme, bi lahko Čuvarja praga označili kot senco kolektivne psihe, v nasprotju s senco subjektivne psihe (osebno senco), s katero naj bi se soočil vsak posameznik tekom individuacije. Kolektivna senca pa pomeni, kot že povedano, zgoščeno vsoto vsega, kar je človeštvo tekom svoje zgodovine izrinjalo, smatralo za slabo, projiciralo v hudiča, itd. Z drugimi besedami: če Boga v jeziku filozofije imenujemo sumum bonum (»vsota vsega Dobrega« ali »najvišje Dobro«), potem Čuvarja praga lahko imenujemo sumum malum (»vsota vsega Zla«). Ta senca objektivne psihe ali kolektivna senca – vsota vsega Zla - se javlja v različnih oblikah. Včasih si nadene zapeljivo obliko dekleta, včasih mladeniča, često angela ali celo samega najvišjega božanstva. (In od tu utegnejo izvirati pripovedi o hudiču, ki si nadene podobo angela ali samega Kristusa). Toda slejkoprej pride do izraza prava oblika Čuvarja praga, ki je ni mogoče zadovoljivo opisati. Tu se srečamo s težavo prevajanja mističnih izkustev v običajni jezik.

Mistična izkustva so nadvse raznovrstna. Najprej je tu raznovrstnost, ki je posledica kulture ali dobe. (Tako Ernst Benz v svojem delu Videnje piše, da v mističnih izkustvih do 16. st. angeli nastopajo s sulicami in meči, od 16. st. naprej pa že uporabljajo puške! S tem ni ovržena pristnost mističnih izkustev oziroma, prepričanje v obstoj duhovnega sveta ni omajano, vendar pa je jasno, da se Onostranstvo vendarle kaže na način, kakršnega smo vajeni, oziroma: v primeru mističnih izkustev doba, kultura in osebnost igrajo veliko večjo vlogo, kot se običajno domneva.) Še večja raznovrstnost pa je posledica različnih tipov osebnosti oziroma specifičnega načina doživljanja posameznih mistikov. Mistika nekaterih je prvenstveno intelektualna mistika in često meji na filozofijo ali celo matematiko, oziroma: mistično izkustvo je podano v obliki filozofije ali matematičnih konceptov. Taki primeri so denimo Pitagora (ki je primer par excellence matematične mistike oziroma mistike števil), Plotin (ki je primer platonistične intelektualne mistike), Mojster Eckhart in Nikolaj Kuzanski (krščanska intelektualna mistika). Mistika drugih je bolj čustvena – zelo dober primer je mistikinja Favstina Kowalska. Razlikujejo pa se tudi mistični uvidi. Nekateri uvidi so uvidi v naravo Boštva. Drugi uvidi se tičejo lastne notranjosti. Spet drugi uvidi se tičejo delovanja Boštva v svetu. Obstajajo mistični uvidi v delovanje Kozmosa in Narave. (Schellingova filozofija je dokaj blizu temu tipu mistike, sploh pa mu je blizu mistika Schellingovega predhodnika in vzornika Jakoba Boehmeja.) Obstajajo mistični uvidi v nebeške svetove in v nebeška bitja (angele, nižja božanstva, itd.). Obstaja pa tudi mistika Teme: uvid v naravo Zla, uvid v Pekel. Srečanje s Čuvarjem praga je tovrstna oblika mistike. Gre za srečanje s poosebljeno Izkrivljenostjo, Sprijenostjo, Disharmonijo, Skvarjenostjo. Redki so tisti, ki prenesejo zgolj pogled na Čuvarja praga oziroma zgolj občutek, ki ga daje: občutek poosebljene Teme. Večina ljudi ne prestopi tega praga, tisti, ki skušajo stopiti čezenj, ne uspejo. Redka elita, ki pa preseže Prag, doseže končni smoter misterijskih religij in hermetične gnoze: postati nesmrten in božanski. Ti si lahko polnopravno nadenejo veličastno ime »Magus«.

To je, povedano na kratko, bistvo učenja Zlate zore. Seveda so se poleg tega osrednjega, najpomembnejšega stremljenja člani Zlate zore posvečali tudi drugim aktivnostim, ki jim pravimo okultne. Svoje mesto so imeli tarot, astrologija, alkimija, zlasti pa ceremonialna magija. Arthur Edward Waite je denimo napisal precejšnje število knjig o Zahodni ezoterični tradiciji. Bil je eden prvih, ki je skušal nepristransko in objektivno obdelati teme, ki so bile v tistem času po eni strani prezirane kot vraževerje iz srednjega veka, po drugi strani pa so imele pečat »črnih in prepovedanih umetnosti«. Waite je pisal o alkimiji in alkimistih, o Gralu (in kljub svojemu čudaškemu in dolgoveznemu slogu veliko bolje in bolj poglobljeno kot pišejo današnji avtorji kvazi-zgodovinskih bestsellerjev), o Rožnih križarjih in prostozidarstvu, o ceremonialni magiji, itd. Prevedel je tudi nekaj klasičnih del zahodne ezoterike: dela Paracelsusa, Thomasa Vaughana in zlasti Levijevo Dogme et Ritual de la Haute Magique, ki jo je naslovil Transcedentalna magija. Samuel Liddel McGregor Mathers je prevedel Knorr von Rosenrothovo Kabalo Denudato, Goetio oziroma Mali Salomonov ključ (Clavicula Salomonii Lemegeton) ter Knjigo Svete Magije Abramelina Maga, ki je – po zaslugi Crowleya – postala eden najpomembnejših, če ne najpomembnejši grimorij novejšega okultizma sploh.

III. Življenje Aleistra Crowleya

To je bila Zlata zora, ko je vanjo vstopil Alesiter Crowley leta 1898. Aleister Crowley je bil rojen kot Alexander Edward Crowley v Leamington Spa blizu Londona 12. oktobra leta 1875, v znamenju Tehtnice. Njegova družina je pripadala radikalnemu krilu t. i. Plymoutskega bratstva (Plymouth Brethren), kar pomeni skrajno radikalnemu krilu puritanske sekte, ki je Biblijo tolmačila dobesedno, se držala striktne puritanske morale in bila prepričana v pogubljenje vseh drugih ljudi, razen članov sekte. Crowleyev oče, Edward Crowley, je bil pridigar in imetnik precejšnjega bogastva, ki so mu ga prinesle delnice v pivovarstvu. Tako je svoj čas posvečal pridiganju in spreobračanju ljudi v nazore Plymotuske bratovščine. Mladi 'Alick', kakor so Crowleya klicali v otroštvu, je bil na očeta zelo navezan, in njegova smrt leta 1888 ga je zelo prizadela. V svoji obsežni avtobiografiji oziroma »avtohagiografiji« opisuje sebe s tretjo osebo osebo ednine do očetove smrti, nato šele preide na prvo osebo ednine. Po smrti očeta je namreč skrb za mladega Crowleya prevzela mati, ki jo Crowley označuje kot »fanatično pobožnjakinjo brez možgan« (»brainless bigot«). Le-ta je skušala zlomiti upornost mladega Crowleya, a brez uspeha. Le-ta je namreč v okolju Plymotuske bratovščine nepopisno trpel; v svoji muki, ki ji ni bilo konca, se je intimno poistovetil z apokaliptično Zverjo – morda še toliko bolj, ker ga je »Zver 666« klicala tudi mati. Kasneje v svoji magični karieri je ta vzdevek »uradno« privzel in z njim tudi zaslovel. (Nihče ni – vsaj kolikor vem – naredil psihoanalitičnega portreta Aleistra Crowleya, čeprav bi bil jako zanimiv. Psihoanalitiki so obdelali samega Freuda, Crowleya pa se ni nihče lotil. Nekoliko te perspektive podaja Lawrence Sutin v svoji biografiji, toda za razumevanje kompleksne Crowleyeve osebnosti je to premalo.)

Malo pred dopolnjeno polnoletnostjo je Crowley odšel na šolanje v Cambridge, Trinity College. Cambridge je poleg Oxfora najbolj elitna angleška univerza, Trinity College pa je eden najbolj elitnih kolidžev Cambridgea. Mlademu Crowleyu, ki je bil nadpovprečno intelektualno in telesno nadarjen (čeprav je trpel za blago obliko astme), se je torej obetala bleščeča kariera. Poleg tega je o očetu podedoval veliko premoženje. (Kakorkoli že, premoženje, ki bi verjetno zadostovalo za normalno življenje več ljudi, je mladi Crowley zapravil v dobrih petnajstih letih.) Na Cambridgeu je Crowley nadoknadil vse, kar je zamudil v času svojega otroštva. Vrgel se je v branje in prebral vse angleške in precej tujih klasikov, tako pisateljev kot pesnikov; študiral je tudi filozofijo in primerjalno religiologijo. Čeprav je formalno vpisal »moral sciences« (kar je pomenilo filozofijo), je spremenil svoj kurikulum na angleško književnost. Dal je duška tudi svojem spolnemu nagonu ter se često zapletal v krajše romance z dekleti iz Cambridgea in okolice – praksa, ki je bila med mladimi aristokratskimi študenti s Cambridga v tedanjem času precej pogosta. Blestel je v šahu in se pričel ukvarjati s prostim plezanjem. Nekoč mu je pod roke prišla knjiga A. E. Waita, člana Zlate zore, o črni magiji in paktih z demoni (Book of black magic and pacts). Crowley, prevzet od navdušenja, je pisal Waitu, in ta mu je v branje priporočil ezoterično klasiko Oblak nad svetiščem (»Cloud upon the Sanctuary«) nemškega mistika in teozofa iz 18. st, Carla von Eckhartshausna. Branje te knjige je za Crowleya pomenilo preobrat. Mladi Alexander Edward Crowley se je odločil, da bo svoje življenje posvetil okultnim in mističnim aspektom religije. V tem času je tudi spremenil ime. (ime »Aleister« je keltska oblika imena Alexander; ime je Crowley spremenil zato, ker je bral, da mora biti ime, ki naj zagotovi slavo – in slave si je želel z vso svojo bitjo - sestavljeno iz dveh daktilov in spondeja. Ime »Aleister« je temu ustrezalo, poleg tega pa je bilo keltsko, in v tistih časih je imelo vse, kar je dišalo po Keltih, med mistično in poetično orientiranimi mladeniči romantičen prizvok.) Crowley je opustil študij na Cambridgeu in v kratkem času spoznal ljudi, ki so ga vpeljali v Zlato zoro.

Mladenič se je hitro vzpel po stopnjah. V tem času je mladi Crowley imel predvsem dva učitelja: prvi je bil Samuel Liddell McGregor Mathers osebno, ki je uvidel izjemno nadarjenost mladega Crowleya za magijo, in je v njem videl svojega naslednika (podobno kot je ob približno istem času Freud videl svojega naslednika v Jungu; in oba, tako Crowley kot Jung, sta presegla svoja učitelja, se z njima sprla in stopila po samosvoji poti); drugi pa je bil Allan Bennet. Ta je bil po letih sicer mlajši od Crowleya, toda neprimerno bolj izkušen v teoriji in praksi zahodne magije. Crowley, ki je po očetu podedoval veliko premoženje, ga je povabil v svoje prostorno londonsko stanovanje, in tam sta na lastno pest eksperimentirala z višjimi oblikami ceremonialne magije, zlasti z tehnikmai, opisanimi v Malem Salomonovem ključu in pa z sistemom, ki je opisan v Knjigi Svete Magije Abramelina Maga. Crowley, ki je kmalu odkril pomembnost tega grimorija, je kupil manjšo graščino ob jezeru Loch Ness na Škotskem. Graščina je ustrezala zahtevam, opisanim v knjigi, in Crowley se je nameril, da bi tam opravil zahteven, šest mesecev trajajoč ritual imenovan »Izklic in Konverzacija (pogovor) s Sv. Angelom Varuhom«. (Ritual je igral veliko vlogo v njegovem poznejšem magičnem sistemu – toda o tem kasneje.) V začetku 20. st. pa so se v redu Zlate zore pričeli notranji spori. Na tem mestu jih ne bomo podrobneje opisovali, toda glavni povod za nezadovoljstvo je bila avtokratična politika Mathersa, pa tudi nezadovoljstvo dela Zlate zore s splošno usmeritvijo reda. Del Zlate zore se je namreč bolj kot k magiji nagibal k misticizmu – in na čelu mistične frakcije je stal že omenjeni Arthur Edward Waite, ki ga Crowley ni maral od samega začetka (čeprav je bil, ironično, ravno Waite tisti, ki ga je uvedel v okultizem!) in ga je imel za »pretencioznega dolgočasneža«; nadvse rad je kritiziral njegova dela, pisana v nadvse sofisticiranem in dolgočasnem slogu, medtem ko je Crowley imel kar nekaj talenta za pisanje. Ena takih besednih iger na račun Waitovega pisanja se denimo glasila »waite while you read« in podobno. (Mimogrede: k mistični frakciji je spadal tudi irski pesnik William Butler Yeats, katerega mladi Crowley ravno tako ni maral, zlasti zaradi njegovega poudarjanja morale, ki jo je Crowley imel za zakrinkano krščanstvo, in pa zaradi prepričanja, da mu Yeats zavida pesniško nadarjenost – Crowley se je namreč smatral za največjega angleškega pesnika svojega časa.) Crowley je prekinil Ritual Izklica Sv. Angela Varuha in se v sporu glede reda Zlate zore postavil na stran Mathersa, ki ga je v zameno za lojalnost posvetil v notranji red. Tako je Crowley formalno postal adept, toda v sebi je čutil, da je naziv sam po sebi formalnost. Želel si je resnične, notranje preobrazbe in notranjega adeptovstva, ključ do tega pa je videl v Obredu Izklica in Koverzacije s Svetim Angelom Varuhom. Kljub temu pa ga je spor močno razočaral. Na tem mestu je potrebno povedati, kako globoko in iskreno je bil Crowley predan Zlati zori. Medtem ko so mnogi v Zlati zori videli le popestritev siceršnjega spleena, je Crowley dejansko verjel, da je našel red, ki poseduje ključe starodavnega znanja – znanja, ki je bilo nekdaj v domeni egipčanskih in grških misterijev, ki je kasneje prešlo na hermetike in gnostike ter je nato, ob začetku srednjega veka, poniknilo v podzemlje. Prav tako je bil prepričan, da so voditelji reda - zlasti sam McGregor Mathers, katerega je Crowley na začetku zelo občudoval – v stiku s skrivnimi mojstri, s tako imenovano Veliko belo bratovščino oziroma skupnostjo adeptov, ki so dosegli nesmrtnost in ki iz duhovnega sveta vodijo dogajanje na svetu. Tako se je Crowley, delno zaradi razočaranja, delno pa tudi zaradi želje po pustolovščinah, napotil na potovanja po svetu in na plezalne vzpone.

Najprej se je napotil v Mehiko, plezat s prijateljem in učiteljem Oscarjem Eckensteinom. Eckenstein mu je svetoval, naj za nekaj časa prekine svoje magične študije in se posveti mojstrenju uma, namreč koncentraciji in vizualizaciji. Crowley je nasvet poslušal in bil kasneje zanj izredno hvaležen. Po plezalnih vzponih v Mehiki se je odpravil na Ceylon, obiskat svojega prijatelja Allana Benneta, ki se je oprijel budizma. Skupaj z njim je prakticiral budistične mentalne vaje in kasneje v Indiji pranayamo, dhyano in dharano. Iz Cejlona se je preko Indije, Burme, Kitajske, Japonske in Amerike vrnil v Anglijo. V tem času – med leti 1900 in 1904 – je bil član dveh ekspedicij, ki sta poskušali osvojiti Chogo-Ri (K2) in Kanjindjengo. Vzpon – sicer neuspešen, saj se je nekaj članov odprave smrtno ponesrečilo, kar je bila delno tudi posledica Crowleyevega napačnega vodstva, zlasti njegove arogance in podcenjevanja soplezalcev – na Kanjindjengo je vodil sam. (Dejansko je bil Crowley ob svojem času eden najboljših plezalcev in posledično tudi precej poznan britanski in tuji javnosti.) Leta 1903 se je po naključju poročil z Rose Kelly, sestro svojega prijatelja Geralda Kellya, da bi odrešil »družinske tiranije«. Par se je kmlau zaljubil in Crowley je bil na tem, da opusti kariero maga in se oprime družinskega življenja angleškega gentlemana – nato pa se je med skupnim preživljanjem počitnic v Kairu pa se je zgodilo nekaj izrednega.

Crowley je opravljal neki manjši magični ritual, da bi izklical silfe (elementarna bitja zraka), s katerimi je želel razvedriti svojo ženo Rose. Le-ta pa se je pričela nenavadno obnašati in je venomer ponavljala, da ima za Crowleya neko pomembno sporočilo. Na vprašanje, kdo ima to pomembno sporočilo, je Rose venomer ponavljala »oni«. Crowley, ki je vsled svojega aktivnega spolnega žvljenja dobro poznal nestalno, iracionalno in k histeriji nagnjeno žensko naravo je bil nejeveren in je želel, da mu pove, kdo so ti »oni«. Šla sta v muzej in Rose mu je pokazala egipčansko stelo, na kateri je bil upodobljen Hoor-paar-kraat. (Danes je to zanemnita »Stela razodetja ali »Stele of reveleing«.) Eksponat je nosil številko 666, število apokaliptične Zveri, s katero se je Crowley že lep čas identificiral, in to je Crowleya naposled prepričalo, da se vrši nekaj pomembnega. Nato je prišlo do dogodka, ki je docela spremenil Crowleyevo življenje. V treh zaporednih nočeh aprila 1904 je neznano bitje z imenom »Aiwass« Crowleyu narekovalo Knjigo zakona, imenovano Liber AL ali Liber Legis. (»Knjiga Zakona«) Gre za močno alegoričen, v privzdignjenem, ekstatičnem slogu pisan tekst, ki sestoji iz treh delov in ki oznanja nastop novega eona, eona Horusa, ki bo nadomestil oen Ozirisa (katerega simbol je žrtvovani, umrli in ponovno vstali bog – Oziris, Dioniz in Kristus). Horusa prispodablja »zmagoviti in okronani otrok«, simbol nastopa novega eona pa so vojne, revolucije, itd. Prerok novega eona je sam Aleister Crowley, imenovan Zver 666 ali To Mega Therion. Tekst je postal najpomembnejši oziroma osrednji sveti tekst magične religije, ki jo je Crowley ustanovil, namreč religije Theleme. Naj bo tako ali drugače, sam tekst je bil tako nenavaden, bizaren, bogokleten in često v popolnem nasprotju z vsem, kar je Crowley do tedaj mislil in verjel, da je trajalo lep čas, preden ga je sam »prerok« sprejel. Ko pa se je Crowley naposled sprijaznil, da je poklican za preroka novega eona, so verzi Knjige Zakona dobili osrednje mesto v njegovi magični filozofiji.

Po dogodkih v Kairu se je Rose vedno bolj vdajala alkoholizmu, Crowley pa je nadaljeval s svojim raziskovanjem magičnih praks in v ta namen pričel izdajati dvoletnik Equinox, ki je bil posvečen »zanstvenemu iluminizmu«, katerega moto je bil »metoda znanosti, namen religije« (»The method of science, the aim of religion«). Crowleyeva ideja je bila briljantna in je briljantna še vedno: eksperimentalno preučiti vse dotadanje magično znanje, ga preveriti z osebno izkušnjo in interpretirati v luči novih znanstvenih dognanj, zlasti psihologije, primerjalne religologije in novoveške filozofije. Z drugimi besedami, Crowley je našel svoje poslanstvo, ki je bilo v tem, da obnovi starodavno vedo, imenovano magika, jo očisti praznoverja, preveri na podlagi osebnega izkustva ter jo razloži na racionalnih osnovah, vkolikor se jo na racionalnih osnovah razložiti da. Temu delu je ostal predan vse življenje.

Viktor Frankl, veliki psiholog in psihiater, ustanovitelj tretje dunajske psihoanalitične šole, je zapisal, da v današnjem času vprašanje morale ni več razmerje med altruizmom in egoizmom, pač pa vprašanje, ali je posameznikovo življenje smiselno ali ne, torej ali je uperjeno na nekaj/nekoga izven sebe ali pa je uperjeno zgolj nase. Če to drži, potem je bilo Crowleyevo življenje zanj osebno izjemno smiselno.

Glavne postaje na njegovi nadaljnji življenjski poti so bile naslednje. Leta 1909 je s svojim učencem, pesnikom Victorjem Neuburgom, v Sahari preizkušal sistem enohianske magije. (Gre za magični sistem iz 16. st., plod dela elizabetinskega maga dr. Johna Deeja in njegovega sodelavca in medija Edwarda Kellya.) V izjemno nevarnem ritualu je Crowley ob prisotnosti Victorja Neuburga uspešno prečkal »Brezno« (Abyss) ter postal Magister Templi. (Crowley je Čuvarja praga, s katerim se je moral soočiti, poimenoval »Choronozon«, in ga opisal kot poosebljeno Temo Kaosa.) Kakorkoli že, dogodki v Sahari so na obeh pustili neizbrisen pečat. Neuburg je v naslednjih letih postopno opustil druženje s Crowleyem, se posvetil pisanju ter do svoje smrti živel mirno in odmaknjeno življenje. Kar pa se tiče Crowleya, so bili tisti, ki so ga intimneje poznali, složni v tem, da se je iz puščave vrnil drug človek.

Prvo svetovno vojno je preživel v ZDA in postal Magus. Kot že povedano, so ti nazivi pravzaprav zgolj formalnost. Dejansko gre za mistična stanja, in nihče razen dotične osebe same – ali Boga – ne more presoditi, ali je nekdo zares »Magus«. Seveda pa je v področju mistike – še posebno Crowleyeve mistike, ki je bila izjemno eklektična in vseskozi prepletena z magičnimi praksami – mogoča tudi zabloda oziroma napačna interpretacija. Pravzaprav je stvar delikatna. Po definiciji je Magus enak Bogu – doseči stopnjo Magusa v sistemu Zlate zore in v Crowleyevem sistemu pomeni približno to, kar v kabali pomeni realizacija Adama Kadmona ali v hermetizmu realizacija Anthroposa, se pravi povrnitev stanja pred padcem človeka, ali, bolje, doseg novega stanja, stanja Človeka. Med Človekom (namerno pisano z veliko) in Bogom pa ni razlike, saj Corpus Hermeticum pravi: človek je umrljivi Bog, Bog je neumrljivi človek (CH X: 25). V blodnjaku mistične subjektivnosti ni nikogar, oziroma ni nikakršnega merila, po katerem bi nekdo lahko presojal duhovno stanje. Podoben problem se pojavi v krščanski mistiki, le da je tu zadeva lažja, saj zvestoba Cerkvi in verskim resnicam (kot tudi presoja duhovnega učitelja, »starca« ali spovednika) tvori neko oporo, po kateri se lahko ločuje pristna svetost od lažne. V primeru magične poti pa tega merila ni. Crowley se torej lahko proglasi za Magusa, in dejansko ne obstaja nobeno merilo za presojo avtentičnosti te trditve, razen seveda subjektivnega uvida in občutka.

Po končani vojni je Crowley v Cefaluju na Siciliji ustanovil opatijo Theleme. Do tega časa je ne samo popolnoma izčrpal svoja finančna sredstva in bil odvisen od donacij učencev, pač pa tudi docela sprejel svoje poslanstvo kot prerok novega eona, eona Horusa oziroma »eona znagovitega in okronanega Otroka«, katerega beseda je Thelema, kar pomeni »Volja«. V Cefaluju je Crowley sklenil uresničiti svojo utopično vizijo Theleme. Komuna, kjer so bivali on, njegova tedanja Škrlatna ženska Leah Hirsig, in njegovi učenci ter učenke, se je imenovala – po stari rožnokrižarski legendi – Collegium ad Spiritum Sanctum, »Kolegij Svetega Duha«. Seveda se je »Kolegij Svetega Duha« precej razlikoval od predstav, kakršne so v navadi z ozirom na Sv. Duha. Opatija Thelme je namreč prejela ime iz del Francoisa Rabelaisa, renesančnega pisca groteskno komičnih spisov, kjer je Thelema neke vrste antiteza samostanu: v Rabelaisovi Thelemi, ki je sicer strukturirana podobno kot samostan, ni drugega pravila, kot ta, da vsak dela to, kar mu je ljubo: vstaja se po poldnevu, uživajo se slastne jedi, vino teže v potokih, itd. (Crowley je ime »Thelema« dejansko prevzel od Rabelaisa.) Kakorkoli že, med vraževernimi Siciljanci so se pričele širiti govorice, da se v opatiji vršijo orgije (kar je bilo povsem res, in resničnost je bila verjetno pestrejša od govoric samih, kar je sicer v podobnih primerih redkost), da prebivalci slavijo črno mašo in žrtvujejo otroke (kar je bila izmišljotina; kristjani še dandanes Crowleyu očitajo satanizem in različna satanska dejanja, denimo žrtvovanje otrok, nihče pa se ne potrudi, da bi poizvedel, kaj je Crowley dejansko učil in prakticiral: tako njegovo učenje kot praksa nimata nikakršne zveze s satanizmom v smislu čaščenja poosebljenega Zla). Svoje je prispeval britanski tisk, ki je v Crowleyu našel svojo priljubljeno kost za glodanje. Tisk je Crowleya proglasil za »najbolj izprijenega človeka na svetu« (»the wickedest man on the world«). Crowley takim označbam ni oporekal – publiciteta mu je prišla prav pri pridobivanju novih učencev, in imel je razvito ekshibicionistično žilico. (Dejansko se mnogi okultisti namerno obdajo z zloveščo simboliko in mračnim slovesom. To deluje kot neke vrste filter, ki prestraši strahopetce in polovičarje. Kdor se ustraši mračnega slovesa, v tem pač ni poguma, in v sebi nima zmožnosti za magične operacije, ki terjajo dejanski pogum. Seveda pa so nekateri okultisti tudi eksibicionistični megalomani – lep primr je Anton Szandor LaVey – katerih okultizem ni nič drugega kot plagiat brez izvirnosti, pretirano poudarjeni imidž pa zakriva njihovo dejansko notranjo revščino.) Kakorkoli že, ko je eden izmed njegovih učencev umrl zaradi pitja okužene vode iz lokalnega izvirka, je bila mera polna – Mussolini je Crowleya izgnal iz Italije. Ta se je zatekel v francosko Tunizijo. Brez finančnih sredstev, močno odvisen od heroina, nepriljubljen v domovini kot tudi v drugih evropskih državah, zapuščen od učencev in povrhu soočen z osebno duhovno krizo je bil Crowley povsem obupan. V tem času mu je stala ob strani Leah Hirsig (imenovana Alostrael ali »Maternica Boga«, ljubkovalno pa tudi »Ape« ali »Opica«), ki je bila ena redkih Crowleyevih žensk, ki se ni niti zapila niti končala v pshiatričnem azilu, pač pa je bila v oporo »Veliki Zveri« sami, se kasneje od nje ločila, se presilila v ZDA in stopila po svoji lastni mistični poti. Crowley v svojih Izpovedih priznava, da mu je bila Leah v veliko oporo in pomoč; z njeno pomočjo si je sčasoma opomogel.

Potrebno je spregovoriti še o Crowleyevem odnosu do reda Ordo Templi Orientis, oziroma O.T.O. (Ordo Templi Orientis« = »Red Vzhodnega Templja« ali »Red Templja Vzhoda«) Po razpadu Zlate zore je Crowley ustanovil svoj magični red, imenovan Argentum Astrum. (Red Srebrne Zvezde: A:.A:.) Okultna filozofija tega reda in sistem stopenj sta bila precej podobna tistima iz Zlate zore, vendar je bil način dela drugačen, veliko bolj individualen, in članstvo nikoli ni bilo množično. Preko precej čudnega naključja – ki morda ni bilo naključje – pa je Crowley prišel v stik z O.T.O, ki ga je tedaj vodil Theodor Reuss. Crowley je vedel za O.T.O, vendar se mu ta red ni zdel pretirano pomemben – naj je gledal kot na precej obskuren magičen red. V času po prvi svetovni vojni, po svoji vrnitvi v Anglijo, je Crowley izdal knjigo neke vrste magičnih aforizmov, imenovano »Knjiga laži« (»Book of Lies falsely called Breaks«) Nekega dne je Crowleya obiskal sam Reuss, vodja O.T.O, in mu dejal, da mora biti iniciiran v red, saj ve za njihovo osrednjo skrivnost. Crowley se je branil, saj z O.T.O pred tem dejansko ni imel nobenega stika. Reuss je brez besed vzel s knjižne police Knjigo laži in pokazal na določeno stran. Tedaj je Crowley doumel – samodejno in ne da bi se tega jasno zavedal, je odkril strogo varovano skrivnost O.T.O., namreč tehniko spolne magije, in jo alegorično opisal v svoji knjigi – ne da bi sploh vedel za pomen alegorije. Tako je Crowley pridobil visoko funkcijo v O.T.O. in je kmalu pričel gledati na ta red kot na idealno orodje za širjenje Theleme. Za O.T.O. je napisal rituale in red je bil (kljub nezadovoljstvu in posledičnemu odcepu nekaterih članov) kmalu odločno pod vplivom Crowleyeve magične filozofije.

Crowley je kmalu sam prevzel tehnike spolne magije, ki se jih je naučil v O.T.O., deloma pa jih je prevzel iz tantrizma. (Vendar je teba povedati, da je Crowley o tantrizmu ni vedel ravno veliko; in to, kar je vedel, so bile večinoma orientalistične predstave. V tistem času je bila tantra namreč najbolj neznana veja indijske religioznosti, in na Zahodu so nanjo gledali kot na gnusno in degradirano prakso. Tudi študij tantrizma je bil v povojih. Pravzaprav je bil edini, ki se je resno lotil študija tantrizma in ki je do tantre pokazal simpatičen odnos, Sir William Woodroff, čigar prevodi tantričnih del in študije o sami tantri so postale klasične.) V naslednjih desetletjih je Crowley bolj in bolj favoriziral spolno magijo – nazadnje je le-ta postala pravzaprav edina magična tehnika, ki se jo je Crowley posluževal. Crowley je do spolne magije gojil spoštovanje in je bil prepričan, da je ta oblika magije daleč najbolj učinkovita. Res pa je, da je bil Crowley zaradi svojega izjemnega spolnega apetita pravzaprav naravnost ustvarjen za to obliko magije; in v njegovem primeru je pravzaprav težko ločiti med pohotnim fukom in resnimi tantričnimi magičnimi tehnikami.

Čas po izgonu iz Italije je Crowley preživljal v Tuniziji, Franciji, Nemčiji in naposled – od leta 1932 dalje – v domači Angliji. Po bivanju v Tuniziji je odšel v Francijo in bil izgnan tudi od tam. Nato je precej časa preživel v Nemčiji, kjer je imel – kljub temu, da je bil že v letih – veliko število ljubimk, s katerimi je redno prakticiral spolno magijo Kot že povedano, je spolnost oziroma ritualizirana oblika spolnosti (spolna magija) igrala vedno večjo vlogo tako v njegovem življenju kot tudi v njegovi filozofiji. Kakorkoli že, po neuspeli pritožbi zoper igralko Nino Hammet, ki ga je v svoji avtobiografiji obdolžila črne magije, je bankrotiral. (Kljub temu Crowley ni spremenil svojega luksuznega načina življenja, ki so mu ga omogočali premožnejši učenci in učenke.) Naraščala je njegova odvisnost od heroina in kokaina. Kljub temu so k njemu z vseh koncev sveta prihajali učenci, da bi se učili magike. Dva njegova najvplivnejša učenca sta bila Israel Regardie, ki je kasneje postal psihoterapevt Reichove šole in pomemben avtor okultnih del; med drugim je uredil in izdal skrivni material okultnega reda Zlate Zore, ter Gerald Yorke. Nek drug učenec, ki še živi – poslednji neposredni Crowleyev učenec – pa je Kenneth Grant. Ta skrivnostni mag, avtor mračnih knjig, ki so milo rečeno nenavadne tudi z vidika okultizma, se je pri Crowleyu učil le nekaj mesecev, ko je bil Crowley že star in onemogel. Crowley je Granta zelo cenil, in ga je smatral za svojega naslednika – medtem ko sta se z Regardiem sporekla.

Zadnja leta je Crowley preživel v podeželskem penzionu v domači Angliji. Do smrti je bil mentalno, fizično in celo spolno aktiven, in to kljub bolezni in težki odvisnosti od opiatov. Umrl je leta 1947. V zvezi z njegovo smrtjo obstoji znamenita anekdota, ki dobro ponazarja Crowleyevega duha. Malo pred smrtjo se je Crowleyev osebni zdravnik, neki dr. Thompson, odločil, da mu ne bo več predpisoval heroina. Crowley mu je dejal: »Če mi ne boš predpisal heroina, ki ga nujno potrebujem, bom od bolečin umrl, in prisežem, da boš umrl v roku enega dneva za menoj!« Zdravnik je držal svojo besedo in je Crowleyu prenehal izdajati heroin. Crowley je umrl in zdravnik mu je sledil prej kot v štiriindvajsetih urah. Temu dogodku često pravijo »Crowleyeva zadnja kletev«.

IV. CROWLEYEVA FILOZOFIJA

A. Dela

Opisali smo nastanek Zlate zore in njen okultni sistem ter na kratko obnovili Crowleyevo življenje. Sedaj se lahko lotimo analize njegove filozofije. Virov je izjemno veliko. Predvsem je tu veliki Crowleyev izdajateljski projekt Equinox, ki je izhajal dvoletno (ob pomladnem in jesenskem enakonočju) med leti 1909 in 1913, kar tvori deset številk Equinoxa I. Equinox II. ni izšel, saj je Crowley proglasil »obdobje molka«, nato pa je izšel – v velikih časovnih presledkih – še Equinox III., od katerega je najpombnejši Equinox 3, III (Tako imenovani »Plavi Equinox« ali »Blue Equnox«). Equinox je bil periodična publikacija, namenjna »znansvenemu iluminizmu«, se pravi preučevanju religije oziroma magije (za Crowleya sta bili besedi praktično sinonimni, saj je religijo pojmoval ezoterično, kot taka pa je tvorila magiko). V njej so ojavljali predvsem sam Crowley in pa njegovi učenci. Čeprav je bil Equinox uradni organ reda Argentum Astrum, je bila njegova uredniška politika zastavljena zelo na široko. V Equinoxu je bila objavljena poezija (povedali smo že, da se je Crowley imel za največjega živečega angleškega poeta), eseji z religiozno, filozofsko, družbenokritično in magično vsebino; bila so podana navodila za magične obrede, itd. Na tem mestu je potrebno povedati, da se Crowleyeva dela – ki so često zelo kratka – razvrščena po sistemu librov (denimo Liber AL sub figura CCXX). Beseda »liber« pomeni po latinsko knjiga. Crowleyevi libri so razvrščeni v statuse A, B, C, D in E. Libri v statusu A so pojmovani kot navdihnjeni in v njih se ne spremeniti niti stila črk. (To velja zlasti za tista dela, pri katerih je zaradi magičnih razlogov pomeben tudi sam rokopis. To velja denimo za osrednjo Crowleyevo sveto knjigo, Liber AL. V praktično vseh izdajah so poleg običajnega tiskanega teksta podane tudi faksimile rokopisa iz leta 1904, ko je v treh zaporednih nočeh v Egiptu Aiwass Crowleyu narekoval to knjigo.) Libri v razredu B so pojmovana kot običajna strokovna dela, plod običajnega navdiha, znanja in intelektualnega uvida. Razred C tvorijo dela, katerih narava je zgolj spodbudna oziroma usmerjajoča. Razred D tvorijo uradni rituali reda Argentum Astrum in razred E sestoji iz javnih manifestov, pamfletov, itd.

Poleg Equinoxa, ki je za globje razumevanje Crowleyeve filozofije nepogrešljivo čtivo, je Crowleyevo daleč najpomembnejše delo o magiki – pravzaprav njegov magični magnum opus – tako imenovana »Liber ABA« ali »Book 4« (Book four). V tem delu, ki se ga bomo poslužili tudi mi, so z veliko jasnostjo, filozofsko globino ter poetično in sugestivno močjo obrazložena temljna Crowleyeva stališča glede misticizma ter magike. Dejansko je Liber ABA najboljše delo za vpogled v Crowleyevo filozofijo. Sestoji iz štirih delov: Prvi del je podnaslovljen »Misticizem« in se ukvarja s primerjalno religiologijo in pa z dokaj splošno razlago radža joge (v tem pogleduje viden vpliv Patanjalija in Swamija Vivekanande). Drugi del se imenuje »Magika – Elementarna teorija« in v tem delu so prek alegorične podobe maga podani bistveni koncepti Crowleyevega pojmovanja magike. Tretji del se imenuje Magika v teoriji in praksi in sestoji iz dvaindvajsetih poglavij. Gre za dokaj podrobno razlago delovanja magije, podano predvsem s stališč psihologije. Četrti, zadnji del, tvori Knjiga zakona s komentarji. Z drugimi besedami: kar je v primeru Platona Država, v primeru Aristotela Metafizika, v primeru Avguština O Božji državi, v primeru Tomaža Akvinskega Teološka suma, v primeru Kanta Kritika čistega uma, v primeru Marxa Kapital in v primeru Nietzscheja Tako je govoril Zaratustra, to je v primeru Crowleya Liber ABA.

Crowleyev celotni opus je izjemno velik in poleg omenjenih del sestoji iz več zbirk poezije: Beli madeži (pomenljiv naslov!), Hakeldama, AHA!; iz romanov Lunino dete in Dnevnik uživalca mamil (ki ju imamo obadva v slovenskem prevodu) ter krajših proznih del z erotično, okultno in detektivsko vsebino; dram (npr. Tanhauser, Bogojedec) nadalje iz zbirke esejev Bereshith in Konx Om Pax, ter magičnih del nekoliko manjšega pomena, kot so denimo 777 in drugi kabalistični spisi Aleistra Crowleya (Slednje delo je t. i. knjiga korespondenc. Gre namreč za to, da so v magičnem univerzumu vse stvari med seboj povezane. Nekatere od teh korespondenc so stalne in te stalne korespondence je Crowley podal v knjigi 777. Gre pravzaprav za neke vrste magični priročnik, magično enciklopedijo ali »slovar«, ki ima svojega predhodnika v Agrippovih De Occulta Philosophia Libri Tres iz leta 1533. Tako je, denimo, kabalistična sefira Netzach povezana z božjim imenom Jehovah Sabaoth, z nadangelom Hanielom, angelskim redom Elohimov (po hebrejski verziji – po krščanski verziji sefiri Netzach pritiče angelski red Oblasti), sfero Venere, desno nogo, boginjo Afrodito v grški mitologiji in boginjo Izido v egipčanski mitologiji, z barvo turkizno zelene, z sladkimi in okusu prijetnimi jedmi, z posebnimi dišavami…itd. Seznam korespondenc je izjemno dolg – v sistem je uvrščena skoraj vsa zoologija, botanika, metalurgija, kulinarika, mitologija, itd.), Osem lekcij o jogi (Crowleyeva interpretacija klasičnega Patanjalijevega sistema radža joge), zbirka magičnih aforizmov, imenovana Knjiga laži (Book of Lies falsely called Breaks), Knjiga Thota (Book of Thoth, Crowleyevo delo o tarotu) in njegovo poslednje in posthumno izdano (večje) delo, Magika brez solz (Magick without Tears) Nazadnje pa ne smemo pozabiti njegove enormne avtobiografije ali, kakor jo je sam imenoval, avtohagografije (gre namreč predvsem za izpoved mistika, zato avtohagiografija – Crowley je s tem delom pravzaprav ustvaril in utemeljil nov književni žanr!). Čeprav o Crowleyu obstoji več kot ducat biografij, ki nihajo od senzacionalnega žurnalizma do resnih študij, je najboljše delo o Crowleyu naposled vendarle njegova avtobiografija, naslovljena »Duh samotnosti – izpovedi Aleistra Crowleya« (Spirit of Solitude – the Conffessiones of Aleister Crowley). Mnogi utegnejo temu oporekati, vendar sem mnenja, da njegove izpovedi sodijo v vrsto velikih izpovedi in lahko stojijo ob boku izpovedim Avguština in Jean-Jacques Rousseauja. Po svoji berljivosti pa prav gotovo oboje prekašajo.

B. »Magični eksistencializem«

Sedaj lahko preidemo na poglavitno temo našega pisanja, na razlago filozofije Aleistra Crowleya. A samem začetku je treba povedati nekaj besed v zvezi z interpretacijo. Filozofija ni eksaktna veda in zato zanjo veljajo povsem drugačni zakoni kot za naravoslovne znanosti. Na prvem mestu in za naše pisanje najpomembnejše je dejstvo, da je v vsakem filozofskem pisanju, pa naj bo to samonikel filozofski spis, komentar ali interpretacija, je prisoten osebni element tistega, ki piše oziroma filozofira. Temu se ne morem izogniti. Moja interpretacija Aleistra Crowleya ni objektivna, kakor se pojem objektivnosti običajno razume. Seveda to ne pomeni nasprotja, namreč anarhičnega subjektivizma. Do misli, ki jo interpretiramo, je potrebno biti pošten in jo, kolikor se le da, zapopasti v izvornem kontekstu. Toda kljub temu v vsaki interpretaciji ostaja vtisk interpreta. Moje razumevanje Crowleya je pogojeno z mojimi lastnimi predhodnimi filozofskimi nazori, pa tudi stopnjo splošnega razumevanja in uvida tako v naravo filozofije same kot v misel Aleistra Crowleya. Če se že na začetku oprem na subjektivno razumevanje: na vprašanje, kako bi z enim samim pojmom označil Crowleyevo filozofijo, bi odgovoril: magični eksistencializem. To je dejansko najboljša oznaka za misel Aleistra Crowleya. Sama pojem magični eksitencializem je namreč sestavljen iz dveh besed: iz besede magika, in pa iz besede eksistencializem. Magijo pustimo zaenkrat ob strani – o njej bo še veliko govora, in na kratko obdelajmo izraz eksistencializem.

Beseda eksistencializem se na splošno uporablja za filozofski tok, katerega praded je bil Kierkegaard, vendar pa tedanji čas za njegovo razmišljanje ni imel posluha. Moralo je preteči več kot pol stoletja, da so drugi filozofi zastavili filozofsko problematiko s pozicije, s katere jo je že prej zastavljal Kierkegaard. Nietzsche, Heidegger, Sartre in Camus so velika imena ateističnega eksistencializma; na drugi strani pa so sam Kierkegaard, nadalje Jaspers, Bultmann in Tillich velika imena religioznega/teističnega oziroma krščanskega eksitencializma. Vendar pa so ekstencialistični filozofi obstajali že prej, in z njimi vred je obstajal tudi eksistencializem. Eksistencializem je star toliko kot človeška misel. Prva eksistencialistična misleca sta bila Gotama Sidharta, imenovan Buda, in pa Grk Sokrat. Če se sprehodimo skozi zgodovino človeške misli in religioznih iskanj, najdemo eksistencialistično misel in eksistencialistične mislece povsod tam, kjer se človeška misel ne izgublja v praznih metafizičnih speklulacijah ali vnetem predalčkanju, pač pa izvira iz življenja samega. Eksistencialisti so Jezus iz Nazareta, čeprav je o njem znano bore malega, vsaj s stališča zgodovine kot eksaktne vede; eksistencialist je sv. Avguštin in še pred njim so eksistencialisti možje in žene, ki so se v iskanju Boga – kar pomeni iskanje avtentičnega življenja in avtentične notranjosti - umaknili v puščavo in nam pustili za seboj le zbirke izrekov, imenovane apoftegme. Eksistencialist par excellence je Martin Luther. Njegova misel je izvirala iz nenehnih notranjih bojev, in njegova reforma Cerkve ni bilo nekaj, o čemer bi Luther razmišljal; nasprotno, to je bilo nekaj, za kar je Luther živel. Na nek način so eksistencialisti (predvsem nemški) teozofi 16., 17., in 18 stoletja: Valentin Weigel, Jakob Boehme, Georg Gichtel, Gottfried Arnold in švedski mistik Emanuel Swedenborg. Želja teh mož po Bogu je izvirala iz življenja, in njihovi uvidi so bili vedno osebni uvidi, nikdar pridobljeni s prebiranjem knjig, pač pa ob stiku s Svetim. In tako postopno pridemo do Kierkegaarda in Nietzscheja. Z drugimi besedami: eksistencialistična filozofija je vsaka filozofija, katere uvidi izvirajo iz življenja. Knjige eksistencialističnih mislecev dišijo po znoju in krvi; v njihovih straneh so zapečatene ure težkih notranjih bojev, skušnjav in globokih potapljanj v Boštvo (če so bili religiozni) oziroma v Življenje ali v Skrivnost Življenja (če niso bili religiozni ali vsaj ne religiozni na teističen način).

V tem sprehodu skozi najvidnejše eksistencialistične mislece pa smo ugotovili, da so njihova intelektualna zaledja kaj različna. Eksistencializem pač nima nekega nazorskega skupnega imenovalca, in to je povsem jasno, saj filozofije Življenja ni moč skrčiti na nek umski sistem. Gotama Sidharta je bil (s stališča današnje terminologije) mistični agnostik, Sokrat je bil svobodni iskalec resnice, Jezus iz Nazareta je bil »Sin Najvišjega« (»sinovstvo« tukaj ni mišljeno v nicejsko-carigrajskem pomenu kot ontološka kategorija, pač pa v izvorno judovskem pomenu kot zaupljivo intimnost med človekom in Bogom oziroma Božjo izvolitev človeka), Avguštin je iskal Boga in ga končno našel v krščanstvu, enako srednjeveški mistiki in teozofi; Martin Luther je gorel v strastni moralni vnemi, v sveti jezi zoper ljudi, ki so izpridili Kristusovo Cerkev, zakrament odrešenja; kabalisti so se zatapljali v skrivnostno notranjost Boštva, Pascal je bil briljanten matematik in mislec, a tudi bogoiskatelj; enako Kierkegaard; Nietzsche je občudoval voljo in moč, aristokratskost človeka; Heidegger in Sartre sta bila vsestransko izobražena intelektualca, vendar ateista. Vidimo torej, da obstaja »mistični eksistencializem«, »gnostični eksistencializem«, »krščanski eksistencializem«, »agnostični eksistencializem« in »ateistični eksistencializem«. V sklopu teh različnih oblik eksistencializma, ki jim je skupno to, da njihova spoznanja prihajajo iz življenja in iz neposrednih, osebnih uvidov, ima svoje mesto tudi Crowleyev magični eksistencializem. Razloga za to sta dva. Najprej: Crowley do svojih uvidov ni prišel po poti akademskega razmišljanja (kot denimo Descartes). Čeprav je bil Crowley vsestransko izobražen mož, ki je na Cambridgeu študiral angleško literaturo in tudi sam osebno izpopolnjeval svoje intelektualno znanje na tistih področjih, ki so ga zanimala, do svojih uvidov ni prišel prek prebiranja knjig, pač pa prek izkustva. Z drugimi besedami: gradivo za svojo filozofijo je jemal iz svojega življenja. Druga stvar, ki pa je še pomembnejša in ki Crowleya odločno postavi v kategorijo eksistencialističnih mislecev, pa je njegova osrednja ideja. Ta osrednja ideja je izražena z besedo »Thelema«, kar pomeni »Volja«, malce širše pa je izražena v često citiranem stavku »Do what thou wilt shall be the whole of the Law!«, kar pomeni: »Deluj v skladu s svojo Voljo in to naj ti bo edini Zakon!« V tem stavku se skriva velika past, ki mnoge zavede v povsem zgrešeno interpretacijo Crowleyeve filozofije. Stavek »Do what thou wilt shall be the whole of the Law!« navadno prevajajo kot »Delaj kar hočeš in to naj ti bo edini Zakon!« Stavek, preveden na tak način, zveni povsem eksplicitno hedonistično in voluntaristično. Z drugimi besedami: tak prevod osrednjega stavka Crowleyeve filozofije oziroma religije (namreč Theleme) kar kliče po interpretaciji, da je Crowley učil nebrzdano prepuščanje lastni volji, z drugimi besedami, libertinizem. Razlaga je še toliko bolj privlačna, ker je Crowley dejansko živel skrajno libertinistično. Vendar pa je libertinistična razlaga tega osrednjega stavka oziroma mota Theleme popolnoma zgrešena. Ustreznejši prevod je: »Deluj v skladu s svojo (Resnično) Voljo in to naj ti bo ves zakon!« Beseda »Volja« je namerno pisana z veliko začetnico, kajti beseda Volja (namerno pisano z veliko!) v Crowleyevi filozofiji ponazarja avtentično in najbolj notranjo Voljo posameznika. Z drugimi besedami: to, kar Crowley iemnuje »Resnična Volja« (True Will) eksistecialistični filozofi 20. st., denimo Sartre, imenujejo »avtentičnost« v nasprotju s »črednostjo« množice. V eksistencialistični misli 20. st. je posameznik »vržen v bivanje«, je bit-v-svetu. Ko se posameznik tega zave – ko se zave svoje smrtnosti, majhnosti, nepomembnosti in ranljivosti, se v njem pojavi tesnoba. Tesnoba se še stopnjuje, ko se človek zave najstrašnejšega od vsega – svobode. Posameznik na svobodo obsojen; mora izbirati, kajti tudi če ne izbira, izbere – izbiranje pa nujno vključuje negotovost, dvom, težo odgovornosti in pa možnost napačne odločitve in s tem krivde. Tako posameznik stoji na razpotju: ali se na ta ali oni način čim prej znebi bremena svobode, s tem, da se poistoveti z religiozno institucijo, narodom, kulturo, družbenim razredom, poklicem, ozkim krogom družine, celo z lažnim jazom (se pravi s tem, kar Carl G. Jung imenuje »persona« - predstavami, ki jih soljudje projicirajo v posameznika in s katerimi se le-ta poistoveti); ali pa se poda na težko in naporno pot iskanja svoje lastne avtentičnosti. Carl Gustav Jung, ki je bil Crowleyev soodbnik, je z njim delil zanimanje za zahodno ezoterično tradicijo in je imel v marsičem Crowleyu sorodne ideje, je to iskanje avtentičnosti poimenoval z izrazom »individuacija«. Dejansko je tudi Jungova misel v osnovi eksistencialistična, ne samo zato, ker izvira predvsem iz Jungovih osebnih spoznanj, pač pa tudi zato, ker namen Jungove misli ni neko abstraktno modrovanje, pač pa zemljevid duševnosti in poti, ki jo mora človek prehoditi, če želi postali (ali, bolje, biti!) avtentičen (kar je ključen eksistencialistični koncept), in pa praktična vzpodbuda za potovanje.

Crowleyevo »resnično Voljo« (true Will) je treba gledati v tej luči. Gre za iskanje posameznikove avtentičnosti, in Volja, o kateri govori Crowley, se povsem razlikuje od muh in kapric ega, ki so povod libertinizmu. Seveda je res, da resnična Volja lahko vključuje libertinizem in v Crowleyevem osebnem primeru ga je – toda to ni pravilo. Tudi v tem primeru je Crowleyeva filozofija eksistencialistična – ni univerzalnih pravil (vsaj v primeru človeka). Kar je za nekoga zdravilo, je za drugega strup – in obratno. Nekdo lahko odkrije izpolnitev svoje resnične Volje v libertinizmu, toda libertinizem še zdaleč ni pravilo. Nekdo drug lahko namreč svojo resnično voljo odkrije v strogi askezi, še več, v katoliškem krščanstvu (ki ga je Crowley denimo sovražil). V tem je vsa briljantnost Crowleyeve osrednje ideje. Celoten sistem njegove magike je namenjen temu, da človek odkrije svojo resnično Voljo, kajti resnična Volja je obenem človekova najglobja avtentičnost; je pot, ki jo je za človeka določilo Boštvo oziroma, povedano v krščanski terminologiji, Božja volja ali Poslanstvo, ki ga mora izpolniti človek. Če človek uresničuje svojo resnično Voljo, potem ves kozmos podpira njegovo delovanje. Stavek iz Knjige Zakona pravi: »Vsak moški in vsaka ženska je zvezda«. Pomen je večplasten. Na prvem mestu je stavek aluzija na pentagram kot simbol Človeka (namerno pisano z veliko), po drugi strani pa se stavek nanaša na to, da je tir človeka, ki izpolnjuje svojo resnično Voljo, ednistven; v primeru, da bi vsi ljudje izpolnjevali svojo resnično Voljo, bi svet postal to, kar je povedano z mogočno biblično metaforo: Edenski vrt oziroma Novi Jeruzalem. Odkritje resnične Volje namreč ne pomeni samo odkritje svojega poslanstva; to je le dinamični vidik resnične Volje. Odkritje resnične Volje sovpada tudi z odkritjem tega, kar so gnostiki imenovali »pneuma« ali »božja iskra v človeku«, kar vedanta imenuje atman, samhkya puruša, budizem tathagathagarbha oziroma »seme Budove narave« ali (v vadrajana budizmu in lamaizmu) »dragulj v lotosu«; to, kar so Grki imenovali »dajmon«, hermetiki »nous« in novoplatoniki »Augoides« oziroma »konica duše«, krščanski mistiki bodisi »Srce«, »notranji Kristus« ali »Božja Podoba/Božje Obličje v človeku« in Carl G. Jung »Sebstvo«. S tem pa smo se že oddaljili od samega eksistencializma in prehajamo na področje tistega, kar je v Crowleyevem eksistencializmu magičnega.

C. Okultne paradigme

Zaradi boljšega razumevanja se moramo sedaj malce odmakniti od samega Crowleya oziroma njegove misli in se posvetiti konceptu »magične paradigme«. Izraz paradigma se uporablja v znanosti in filozofiji, včasih tudi v umetnosti ali v drugih idejnih sistemih. Pomeni sklop medsebojno povezanih prepričanj, teorij, hipotez, metod in tehnik, slonečih na določenih apriornih predpostavkah; tak sklop označuje neko obdobje v razvoju bodisi znanosti bodisi filozofije itd. V astronomiji, denimo, je vse do Kopernika in še lep čas po njem vladala geocentrična paradigma – se pravi sklop predpostavk in na njih slonečih idej, teorij, hipotez itd., ki so se vse nanašale na temeljno predpostavko, da v središču kozmosa stoji zemlja kot nepremična sfera. Kopernik, Galilei in nasledniki so porušili temeljne predpostavke in padla je celotna zgradba – geocentrično paradigmo je zamenjala heliocentrična. Podobno je bila Newtonova paradigma v veljavi vse do relativnostne teorije Einsteina. V filozofiji, denimo, je prišlo v do velikega paradigmatskega preobrata v času od 17. do konca 18. st., ki sta ga izvršila predvsem Descartes in Kant s tem, da sta kot izhodiščno točko vsake nadaljnnje filozofije postavila subjekt. Tako je med okultisti in tudi akademiki, ki se ukvarjajo z zgodovino zahodne ezoterične tradicije, splošno znano, da ima okultizem svoje paradigme. V času, ki ga zajema zahodna ezoterična tradicija (ki je umetno ustvarjeni okvirni koncept za lažje razumevanje določenih religiozno-filozofskih struj, ki so bile in so navzoče v sredozemskem in evropskem prostoru v času od začetka našega štetja pa do danes), so prepoznavne štiri take paradigme. Prvo paradigmo bi lahko imenovali objektivistična in zajema čas od misterijskih religij in gnosticizma pa nekako do konca 18. st., svoj klasičen izraz pa je dobila objektivistična paradigma v renesansi, zlasti v paradigmatičnem delu Corneliusa Agrippe »De Philosophia Occulta Libri Tres«. Objektivistična paradigma priznava objektivni obstoj različnih nadčutnih ravni Resničnosti ter objektivni obstoj nadčutnih bitij. Drugo paradigmo bi lahko imenovali energetska. Sovpada s pojavom mesmerizma in posledično preusmeritvijo pozornosti magov na to, kako deluje magija; oziroma z drugačnimi razlagami delovanja magije, ki so sovpadale tudi z znanstvenim odkritjem elektrike. Klasičen izraz je tej paradigmatski usmeritvi dal Eliphas Levi s konceptom »Velikega magičnega agensa« ali AZOTH-a. Eliphas Levi sicer ni zanikal, da obstajajo druge ravni resničnosti in duhovna bitja, vendar so bila zanj duhovna bitja le različne modifikacije omenjnega Velikega magičnega agensa ali AZOTHA. Eliphas Levi je, skratka, predpostavljal, da v kozmosu obstoji neka nad-sila (in v tem je njegov koncept podoben indijskemu pojmu prane), ki lahko privzema osebne oblike. To silo naj bi stari modreci in magi imenovali bodisi anima mundi (duša sveta), prima materia (prva snov) ali AZOTH (univerzalno topilo); če je sila koncentrirana, poosebljena in uporabljena za destruktivne namene, se javlja v obliki demonov; če je koncentrirana, poosebljena in uporabljana za dobrohotne namene, se javlja v obliki dobrohotnih božanstev ali angelov. Skrivnost in moč maga – ter s tem magije – je v poznavanju in obvladovanju Velikega magičnega agensa. Eliphas Levi se tudi že nagibal k psihološki oziroma subjektivistični razlagi magije, saj velik poudarek prideva osebnosti maga, zlasti njegovi volji. Vendar pa je prvi, ki je magijo interpretiral docela psihološko in moderno, Aleister Crowley. Klasični hermetični rek »Kakor zgoraj, tako spodaj« je Crowley interpretiral »kakor znotraj, tako zunaj«. Transcedentalnost, ki je bila v objektivistični paradigmi pojmovana objektivno (astralni in inteligibilni svet naj bi obstajala in bila poseljena z bitji neodvisno od osebnosti maga), je v Crowleyevi paradigmi pojmovana psihološko. Vsi »svetovi«, bodisi trije klasični svetovi Agripove okultne filozofije (mundus sensibilis/čutno-zaznavni svet, mundus astralis/astralni svet in mundus inteligibilis/inteligibilni svet) bodisi štirje svetovi lurianske kabale (Atziluth, Briah, Yetzirah in Assiah) bodisi različna nebeška in peklenska območja indijske in budistične kozmologije obstojijo samo z ozirom na subjekt oziroma v zavesti subjekta. Gre za neke vrste okultni solipsizem in neizmerno razširjenje pojma duševnosti. Duševnost, ki je v klasični psihologiji pojmovana zgolj kot vednost o ego-kompleksu, se razširi do neskončnosti: v duševnosti je vse, kar je lahko navzoče v zavesti. Transcedentalnost ni več mišljena kot transcedentalnost z ozirom na subjekt, pač pa kot transcedentalnost z ozirom na ego – subjekt je namreč neskončno več kot ego in če bi Crowley lahko karkoli očital zahodni filozofiji, bi ji lahko očital krčenje subjekta na ego. Pot proti Bogu ni pot navzgor, v transcendenco, pač pa je pot navznoter, saj je edina transcendenca tista, ki presega zavest ega. Ego z razponom svoje zavesti namreč določi pojavnost oziroma »svet« (kozmos). Pot navznoter rezultira v širjenju zavesti, saj človek spoznava neznane dimenzije samega sebe; tako se torej tudi širi subjektova zavest o drugih dimenzijah Resničnosti, saj so te druge dimenzije Resničnosti v resnici območja njegove notranjosti. Do podobnih spoznaj so precej neodvisno prišli Carl Gustav Jung, ki je ogromno neznano področje psihičnega, ki obkroža majcen ego-komleks, kakor neznanski ocean obkroža majcen atol, poimenoval »kolektivno nezavedno«, nekdanje bogove, boginje, demone, angele, itd. pa je poimenoval bodisi arhetipi bodisi od ega odcepljeni in poosebljeni kompleksi; in pa Aurobindo Ghose oziroma Šri Aurobindo. Ta paradigma je v okultizmu še dandanes najbolj pogosta in najbolj splošno sprejeta, največjo zaslugo za to pa imata Aleister Crowley in Carl G. Jung. Kakorkoli že, obstaja še četrta paradigma, ki pridobiva na popularnosti. To je postmoderna ali pragmatična paradigma. Ta magična paradigma ne vključuje koncepta duhovnega vzpona oziroma transformacije človeka, ki je ključen v vseh treh ostalih paradigma. Začetnik te paradigme, vsaj po standardih protagonistov Magije kaosa (Chaos magic), je Crowleyev sodobnik Austin Osman Spare (1886-1956). V tej paradigmi se magija kaže kot odločilno eklektična, pragmatična, subjektivna, inovativna in nedogmatična; mag pa stremi predvsem za praktičnimi rezultati. Z vsem naštetim ta paradigma briljantno odseva relativističnega duha postmoderne. Na to kaže že sama maksima magije kaosa (chaos magic): »Nič ni resnično, vse je dovoljeno!« Ta maksima se pripisuje sekti Izmailcev oziroma slovitemu Hasanu ibn Sabi. Svet, kakor ga poznamo, je konstruiran svet (tu se vidi vpliv Crowleyeve psihološke paradigme!), in zato ni ničesar, čemur bi lahko nalepili oznako »absolutno«; prav tako ni ničesar, kar je nesporno resnično, nesporno lepo ali nesporno dobro. Vse je torej relativno – in magija je umetnost, kako to relativnost obrniti sebi v prid in jo izkoristiti.

D. Magus kot simbol za Človeka

Vrnimo se k Crowleyu. Aleister Crowley je prav gotovo najpomembnejši predstavnik psihološke paradigme v magiji in kot že povedano, je jedro njegove magične filozofije – ali magičnega eksistencializma – predstavljeno v Liber ABA. Na tem mestu je potrebno povedati, da je Crowleyevo pojmovanje magije dvojno. Na prvem mestu magija oziroma magika pomeni sintezo vse okultne filozofije in umetnost opravljanja Velikega dela, ki je vezano na okultno kabalo. To je prvo in najpomembnejše pojmovanje magike. Drugo, nič manj pomembno pojmovanje magike pa je magika kot umetnost Življenja, ali, kakor jo definira Crowley: »Magika je umetnost povzročanja učinkov v skladu z Voljo« (Crowley 1997: 126). O tem, kaj Volja pomeni, smo nekaj že povedali. Kakorkoli, ključno je to, da oba pojmovanja magike sovpadata. Veliko delo – magika v prvem in najpomembnejšem pomenu – pripelje človeka do tega, da spozna svojo Voljo. Ko pa je Volja spoznana, lahko po načelih magične teorije, ki jih je Crowley podal v tretjem delu Liber ABA, človek povzroča spremembe »v skladu z Voljo«.

Lotimo se prvega pojmovanja magike, namreč magike kot umenosti Velikega dela. Naj za uvod citiramo Crowleya:

»Mag deluje v Templju: v Univerzumu, ki je (naj bo zapomnjeno!) konterminozno z njim samim. V tem Templju je na tleh zarisan Krog za omejitev njegovega dela. Krog je zaščiten z božanskimi imeni, na vplive katerih se (Mag) zanaša, da odžene sovražne misli. Znotraj Kroga stoji oltar, trdna baza, na kateri deluje, temelj vsega. Na Oltarju so Palica, Čaša, Meč in Pentakel, ki predstavljajo njegovo Voljo, njegovo Razumevanje, Njegov Razum in nižje dele njegovega bitja, odnosno. Na Oltarju je prav tako posodica z Oljem, obkrožena z Bičem, Bodalom in Verigami, medtem ko nad oltarjem visi Luč. Mag nosi Krono, eno samo Haljo, Lamen (*prsno ploščo), v roki nosi Knjigo izklicevanj in Zvonec.
Olje posvečuje vse, česar se z njim (Mag) dotakne; je njegova aspiracija, njegovo stremljenje, vsa dejanja opravljena v skladu z njim so sveta. Bič ga muči, Bodalo ga rani, Verige ga vežejo. Zaradi učinka teh treh njegovo stremljenje ostaja čisto, in je zmožno posvetiti vse ostalo. Nosi Krono, da potrdi svoje gospostvo, svoje božanstvo; Ogrinjalo, da ponazori Tišino, in Lamen, da oznaja svoje Delo. Knjiga Magičnih izklicevanj je njegov Magični dnevnik, njegova karma. Na Vzhodu gori Magični Ogenj, ki naposled použije vse.« (Crowley 1997 (1930): 48)

Crowleyeva ekspozicija je briljantna. Kot često v svojih delih, Crowley predoči arhetipsko podobo maga (kot vzeto iz Goethejevega Fausta ali srednjeevropske – tudi naše lastne – folklorne tradicije), vendar pa vse predstave, ki so vezane na to podobo, označujejo višji smisel. Tako kot nekdaj Origen ter mistiki nasploh, ki v Svetih spisih prepoznajo več pomenskih plasti, tako tudi podoba Maga sestoji iz več pomenskih plasti. Prva plast je dobesedna – Mag, ki se ukvarja z ritualno magijo, dejansko potrebuje vse pripomočke, ki jih našteva Crowley. V tem pogledu se magija – vsaj tradicionalna magija – ni spremenila. Toda obenem delo Maga ni zgolj preprosto izklicevanje demonov ali angelov. Za arhetipsko podobo se namreč skriva oni drugi, globji simbolni pomen, in magija se kaže kot veliko več od zgolj »črne in prepovedane umetnosti«. Kaže se kot Delo, ki ga vrši Mag v Templju.

Mag ali Magus v hierarhični lestvici Zlate zore odgovarja stopnji 9=1, kar z vidika Drevesa življenja odgovarja sefiri Chokmah. Magus pomeni opravljeno Veliko delo, veliko delo pa je pravzaprav proces nastanja Človeka (namerno pisano z veliko) iz človeka (namerno pisano z malo). Poskusimo to pojasniti.

V vseh ali vsaj v večini religij poleg zunanjega, eksoteričnega ovoja obstaja notranje ali ezoterično jedro. Pri nekaterih religijah je ezoterično jedro zelo močno izraženo, kot denimo v tantričnem hinduizmu ali tibetanskem budizmu, spet drugje je prikrito, kot denimo v krščanstvu. Toda ne glede na to, katero religijo preučujemo, odkrijemo, da vsaka religija govori o treh bistvenih simbolih. Religija v nasprotju z filozofijo namreč uporablja mitopoetičen jezik, kar pomeni, da so stvari izražene preko podob in mitov in ne v jeziku razuma, kot svoja spoznanja izraža filozofija. Vse religije govorijo o 1.) nekem temeljnem razkolu, temeljni nepopolnosti, v katero je ujet človek; 2.) vse religije poznajo simbol, ki predstavlja zacelitev tega razkola; 3.) vse religije govorijo o poti, ki vodi iz stanja nepopolnosti do stanja popolnosti. Krščanstvo, denimo, je primer par excellence. Ključni trije simboli krščanstva so: 1.) Adam oziroma Adamov Padec (Adam po Padcu); 2.) Jezus iz Nazareta, ki je Krist Pantokrator (Krist Vsevladar); 3.) Hoja za Krisusom, ki je prehod iz stanja Adama (padlega stanja) v stanje pokristenja oziroma poboženja (theoposesis) oziroma stanje podobnosti s Kristusom. Seveda so je pri razumevanju religij bistveno to, da se zavedamo njihove mitopoetične govorice. Padli Adam je prispodoba vsakega človeka; in Krist Pantokrator je prispodoba potenciala, ki ga vsak človek nosi v sebi. Hoja za Kristusom pa je pot od spoznanja potenciala do polnega uresničenja tega potenciala, ki v krščanstvu nosi oznako »svetost«. Kdo je svetnik? Svetnik je tisti, ki je svoje srce (beseda »srce« je tu mišljena kot oznaka za celotno človekovo bit, in ne kot oznaka za organ ali kot oznaka za čustveno plat človeka) upodobil po Kristusovem srcu.

Krščanstvo smo vzeli kot ilustrativni primer. Poglejmo si sedaj religije oziroma ezoterične sisteme, ki so bile blizu Aleistru Crowleyu. Mladega Crowleya je navduševal budizem, jedro Zlate zore je predstavljala okultna kabala in kot dedič zahodne ezoterične tradicije je bil Crowley tudi dedič hermetizma. Budizem govori o stanju nevednosti (avidye), v kateri se gibljemo vsi ljudje. Nevednost, katere jedro je istovetenje z egom, tvori začarani krog kozmične iluzije ali samsare. Vendar v vsakem človeku počiva »dragulj v lotosu«, seme Bude oziroma thathagathagarbha. Cilj in namen plemenite osmere poti, ki jo je utrl in pokazal Buda, je prehod iz stanja samsare v stanje budovstva: gre za proces, v katerem najbolj notranji potencial človeka - dragulj v lotosu – vzklije in se realizira v vsej polnosti. Hermetizem (tu mislim predvsem na spise, ki so znani kot Corpus Hermeticum, namreč sedemnajst traktatov z Asklepijem na koncu) govori o padcu Anthroposa, božanskega človeka, ki se je zaljubil v Physis in se nato spustil skozi osem plantarnih sfer, da bi se s Physis (Naravo) združil v tesnem objemu. Tako je nastal človek, ki ima dvojno naravo: nesmrten po notranjem človeku (Anthrposu) in smrten po zunanjem človeku. Cilj hermetične gnostične prakse je očiščenje duše in prebujenje nousa, božanskega uma, ki predstavlja to, kar predstavlja počelo bogupodobnosti v krščanstvu ali dragulj v lotosu v budizmu. Tako človek znova postane, to, kar je po svoji naravi: »človek je umrljivi bog, Bog je neumrljivi Človek«. Okultna kabala govori o padlem Adamu, ki je posnetek nebeškega Adama Kadmona. Tako človek kot mikrokozmos oziroma kot posnetek Adama Kamdona v sebi nosi vse »božaske moči« oziroma sefire, ki predstavljajo ravni zavesti. V vzponu po Drevesu življenja človek (padli Adam) tako v sebi obnavalja porušeno podobo Adama Kadmona, dokler na koncu ne postane sam Adam Kadmon – nesmrtni, pobožanstveni človek.

V sistemu Aleistra Crowleya Magus predstavlja človeka. Magus je izraz za to, kar kristjani imenujejo »svetnik«, kar budisti imenujejo arhat, je izraz za hermetično uresničenje Anthroposa in kabalistično restitucijo (obnovo) Adama Kadmona. Veliko delo je klasičen izraz, ki se zahodni ezoterični tradiciji rabi za nastanek Kamna modrih. Če Kamen modrih pojmujemo kot simbol, enakovreden Kristu Pantokratorju/Budi/Anthroposu/Adamu Kadmonu – kar je bila v ezoteriki konca 19. st. splošno sprejeta interpretacija, ki jo je v nekoliko modificirani obliki v akademskem svetu populariziral Carl Jung – potem Crowley preko svoje specifične govorice oznanja isti nauk, kot so ga pred njim oznanjali tvorci velikih religij (če njihove besede razumemo globje, gnostično oziroma ezoterično) in ezoterični sistemi. Vendar pa je med Velikim delom Crowleya in med mistično potjo nastajanja Človeka iz človeka, kot je ta poznana in prakticirana v krščanstvu, budizmu in kabali nekaj pomembnih razlik.

Na prvem mestu je tu najpomembnejša razlika med magijo in mistiko. Mistiki često gledajo na magijo kot na nekaj zloveščega, kot na nekaj ne-dobrega, kot na nekaj, kar vodi v nebrzdan pohlep po moči. Zares: magija ima veliko opraviti z močjo. Vendar prav tako magi na mistiko gledajo kot na sentimentalno in nevedno obliko duhovnosti. (In dejansko se mistika velikorat druži tako s sentimentalnostjo, kot tudi z nevednostjo.) Vendar pa je med magijo in mistiko nasplošno veliko več stičnih točk, kot se običajno misli. Na tem mestu se v to kompleksno vprašanje ne moremo globje poglobiti, vendar pa lahko kot primer navedem krščanske elemente duhovnosti. Vzemimo denimo krščansko prepričanje, da ima ime »Jezus« posebno moč. To prepričanje je po izvoru povsem magično. Magija se ukvarja z zadevami, kot je povezava med bitjem in njegovim imenom – tako lahko v gnostičnih spisih najdemo skrivna (magična) imena arhontov (čuvarjev planetarnih sfer), ki tistemu, ki jih pozna, zagotavljajo posebno moč nad arhotni. Enako je pri mnogih arhaičnih ljudstvih navada, da svojega pravega imena nikomur ne razkrijejo ali da ob pomembnih življenjskih prelomnicah menjajo imena. Gre, skrtka, za magično vez med imenom med imenom in njegovim nosilcem. Bog je Absolutno in o njem se ne da ničesar izreči – via negativa je, striktno vzeto, edina poštena oblika govora o Bogu. Vendar pa je – če vzamemo stvar z vidika zdrave pameti – povsem vseeno, ali Boga kličemo »Jezus« ali »Jahve« ali »Elohim« ali »Alah« ali «Krišna«. Bog je eden, imen je veliko. V Vedah piše: »Eenemu bivaočemu nadevajo modri veliko različnih imen!« Vera v posebno moč določenega imena je povem magična – in ker je v mistiki vera v posebno moč določenih imen, fraz, gest, molitev itd. splošno razširjena, je torej v mistiki veliko magičnih elemntov.

Prav tako je v magiji veliko mističnih elementov. Oziroma, bolje – magija (kot operativno definicijo vzemimo zaenkrat Levijevo, ki gre takole: »Magija je veda o skrivnostih narave, ki jo iz roda v rod prenašajo Magi«) gradi na mističnih izkustvih. Magija je poznavanje kvalitet in sil, ki so pojmovane kot »okultne«, se pravi »ne-očitne« (očiten – manifestos v sholastični terminologiji ali, dandanes, očitno: tisto, kar je znanstveno izmerljivo) ter obvladovanje teh sil v službi Volje. (In sedaj lahko navedemo tudi Crowleyevo definicijo, ki pravi: »Magika je umetnost povzročanja spremeb v skladu z Voljo.«)

Če vzamemo za prispodobo Drevo življenja, ki ga, kot smo povedali, lahko pojmujemo kot diagram notranjega življenja Boštva; kot diagram Kozmosa in kot diagram Mikrokozmosa (Človeka), potem je pot mistike t. i. »pot puščice«. Mistik se ne ozira ne na desno ne na levo, pač pa z vsem svojim bitjem stremi navzgor, k Božanskemu. Mistik se vzpne po srednjem stebru – Stebru Življenja – od Malkutha (čutne zavesti) prek Yesoda in Tipharetha do Kethera, do prvobitne Enosti same. Krščanstvo in budizem sta odločilno mistični religiji. Evangelij denimo pravi: »Iščite najprej Božjega Kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo!« In Buda nikdar ni želel govoriti o božanstvih, demonih, urokih, niti o metafiziki ne – zanimalo ga je samo eno: pokazati pot, ki bo ljudi čimbolj uspešno in čim hitreje pripeljala do nirvane, do Absolutnega. Theravadski menihi in indijski jogiji (mayavadiji), denimo, kot tudi islamski sufiji in krščanski očetje iz egiptovske puščave in kasneje iz gore Atos, so bili sezanjeni z nadnaravnimi sposobnostmi, ki jih pridobi človek, ko se vzpenja po t. i. Jakobovi lestvi, ko stopa od človeka k Človeku. Vendar so vsi ti mistiki pojmovali te »nadnaravne« sposobnosti (v Indiji jim pravijo siddhiji in obstajajo natančni seznami le-teh, vednar so seznam napravili predvsem tantriki, tantra in mahayanski budizem – vključno s tibetansko različico – pa so siddhijem dosti bolj naklonjeni kakor običajna filozofija samkhye-yoge, vedante ali theravadski budizem) kot nekja odvečnega, prej kot oviro kot pa nekaj, česar bi se veselili.

Magija ali okultna filozofija pristopa z drugačnimi predpostavkami. Srž okultne filozofije, magije ali magike je in ostaja človekova pot k Človeku – torej mistični vzpon po Jakobovi lestvi, ki jo v zahodni ezoterični tradiciji največkrat predstavlja Etz Chayyim, kabalistično Drevo življenja. Vendar pot Maga ni Pot puščice, pač pa Pot kače. To pomeni, da se Mag nadnaravnih sposobnosti ne brani in da ne stremi v premi črti proti končnemu cilju (poboženju), pač pa raziskuje slabo poznano območje onostranstva, skuša spoznati njegove »prebivalce« in ugotoviti zakonitosti, ki vladajo drugim območjem Resničnosti. Mag skuša Onostranstvu zavladati. Seveda mora biti oblast nad onostranstvom premo sorazmerna doseženemu duhovnemu vzponu. Z drugimi besedami: Mag veliko bolj kot mistik poudarja spoznanje (gnozo) in moč. Mistik je lahko vsakdo, komur se odprejo notranje oči, s katerimi spregleda zastor, ki ga tvori čuna zaznava, in pogleda onkraj nje; oziroma: mistik je vsakdo, kdor se iskreno prepusti Bogu in prične Boga – na specifičen način seveda, kajti doživljanje dveh mistikov ni enako – doživljati v svoji notranjosti. Mag je prav tako mistik, kajti mistično izkustvo je osnova in predpogoj magije. Toda če je mistik pretežno pasiven kontemplativec, je Mag človek delovanja, ki s pomočjo spoznaj, ki mu jih nudi Kontemplacija, uresničuje spremembe v skladu z Voljo (namerno pisano z veliko). Mistika in magija tako tvorita dva komplementarna pola, ki ustrezata poti kontemplacije in poti akcije ter sta svoj zgodovinski izraz na krščanskem Zahodu našla v idealih svečenika/duhovnika (meniha) in vladarja/kralja (bojevnika), včasih tudi združeno v obliki meniha-bojevnika (primer viteških redov v srednjem veku, zlasti Templjarjev). Na Vzhodu imata pot kontemplacije in pot akcije ustreznici v dvojni poti spoznanja in delovanja, ki ju priporoča Bhagavadgita (in ki se ji pridružuje še tretja pot, pot vdanega čaščenja, bhakti) ter v dveh vrhnjih kastah brahmanov (svečeniki) in kšatrijev (vladarji).

Tako torej Mag, ki je Crowleyev simbol za Človeka, združuje Modreca in Kralja. Z drugimi besedami: ideal Crowleya ni samotni svetnik v svoji celici ali v puščavski votlini, ki v svojem duhu zre Boštvo; ideal Crowleya je Mag, kar pomeni Človek (namerno pisano z veliko), ki s pomočjo Spoznanja v Ljubezni izvršuje Voljo. Crowleyev ideal ni zreti onostranstvo, pač pa onostranstvu – zavladati.

E. Veliko delo in njegove stopnje

Spregovorili smo torej o Magusu in o tem, kaj ta izraz pomeni za Crowleya. Sedaj se lahko lotimo Velikega dela. Veliko delo se odvija v Templju, ki je prispodoba za celoten Univerzum.

V Templju pa je na tleh zarisan Krog, ki pomeni omejitev Dela. Če smo poprej razložili pomen Magusa, moramo sedaj razložiti pomen »Velikega dela«.

Veliko delo v Crowleyevem sistemu ima dve poglavitni fazi in je vezano na okultno kabalo oziroma na Crowleyevo razumevanje okultne kabale. To razumevanje je predvsem mikrokozmično oziroma intra-psihično. Kot predstavnik psihološke paradigme v okultni filozofiji Crowley Drevesa življenja ne razume prvenstveno kot diagram notranje-Boštvenih procesov, ali kot makrokozmični diagram; zanj je Drevo življenja predvsem diagram Človeka. Sefire na Drevesu življenja predstavljajo stopnje zavesti in so nekako analogne tantričnemu sistemu čaker. V svoji knjigi 777, pa tudi v Liber ABA, je Crowley podal sistem korespondenc (so-ujemanj) med kabalističnim, hermtičnim in indijskim pojmovanjem o človeku. Tako kabalistične sefire odgovarjajo hermetičnim in teozofskim (teozofija je tu razumljena kot alkimistična mistika 16., 17. in 18. st. pretežno v Nemčiji, pa tudi drugod) planetarnim sferam in pa, kot že rečeno, tatričnim čakram. Gre za »ovoje« duše (kakor so se izražali hermetiki) oziroma ravni zavesti, s katerimi je obdano najbolj notranje jedro duše, hermetični nous oziroma Anthropos, kabalistični Yechidah oziroma Adam Kadmon in indijski atman oziroma Puruša.

Prva in najpomembnejša naloga v Crowleyevi eksistencialni magiki je odkritje svoje resnične Volje. Odkritje resnične Volje je Crowley povezal z magičnim ritualom, ki je opisan v Knjigi Svete Magije Abramelina Maga. Le-ta knjiga je grimorij iz 15. st. (čeprav najstarejše ohranjene kopije izvirajo iz 17. st.). Grimorij pripoveduje zgodbo o Abrahamu, sinu Lamecha, ki med potovanjem v Egipt sreča starca Abramelina, ki ga pouči o magičnih skrivnostih. Bistvo grimorija je kompleksen, osemnajst mesecev trajajoč ritual, z imenom »Izklic Sv. Angela Varuha«. Knjigo je v Angleščino prvi prevedel Samuel Liddell McGregor Mathers in določeni člani Zlate Zore so se zavedali njenega pomena, toda nihče ni tega grimorija vzel tako zares kot Crowley, ki je iz rituala, opisanega v knjigi, naredil osrednji ritual svoje magike – ritual je tako zelo pomemben, da ustreza Velikemu delu ozioma spoznanju resnične Volje, kar po analogiji z drugimi ezoteričnimi sistemi ustreza odkritju svojega dajmona (Grki) oziroma »notranjega Enega« (Plotin in drugi novoplatoniki) oziroma gnostične »iskre duše« oziroma kabalističnega Neshamah oziroma Yechidah. Na kabalističnem Drevesu življenja to središče človeka odgovarja sefiri Tiphareth, srcu Drevesa življenja. Z drugimi besedami – povedano v bolj splošnem in razumljivem, morda celo krščanskem jeziku – ritual Izklica Sv. Angela Varuha ustreza odkritju svojega »Srca«, pri čemer Srce ni mišljeno v smislu organa ali čustvene plati osebe, pač pa v smislu najbolj notranjega jedra človeka – njegovemu Sebstvu.

Ritual, ki sestoji iz zapletenih priprav, kot so post, vsakodnevno recitiranje določenih molitev in invokacija Božjih imen, ter za izvedbo katerega je potrebna posebna lokacija (hiša z vhodom iz severne strani in z sobo, ki ima okno v smeri Vzhoda), je v Crowleyevi filozofiji tako pomemben, da je vsako magično udejstvovanje pred Izklicom Sv. Angela Varuha pojmovano kot črna magija. Tega ni težko pojasniti. V jeziku mistične psihologije ritual ustreza prenosu težišča volje iz ega na Sebstvo; v krščanskem besednjaku bi odgovarjal odkritju Božje Volje. (Ki je identična z Voljo človeškkega Sebstva, saj je Sebstvo božji Obraz v človeku, njegova Podoba oziroma On sam, manifestiran preko psihe.) Vsako dejanje pred odkritjem resnične Volje je nujno egoistično in zato zlo; vsako dejanje, ki pa je usklajeno z Voljo, pa je nujno pravilno, saj je odkritje resnične Volje = odkritju Božje Volje (za tistega, ki veruje v Boga). Kadar je dejanje identično z Božjo Voljo oziroma usklajeno z njo, je nujno Pravilno, saj je Božja Volja po definiciji Nezmotljiva. Crowleyevo zapopadenje problema greha je dejansko genialno. Namesto da se zadeve lotil s togega vidika morale, kot se je zadeve lotil Kant, se je Crowley zadeve lotil veliko bolj adekvatno. Principi dobrega in zlega niso fiksni, pač pa so relativni; absolutna morala na obstaja, z enim samim ozirom: odkritje resnične Volje. Kar prispeva o odkritju resnične Volje, je moralno dejanje, saj odkritje Resnične Volje odgovarja (na simbolni ravni) odkritju božanske iskre v človeku, Sebstva oziroma – v krščanski terminologiji – odkritju dragocenega bisera, odkritju Božjega kraljestva. Moralne prepovedi in zapovedi, ki so uveljavljene v določeni družbi, so same po sebi relativne – absolutna morala ne obstaja, oziroma: edino absolutno moralno ravnanje je tisto, ki izvira iz resnične Volje. Tako dejanje je namreč tudi sad vednosti (gnoze), ki jo resnična Volja implicira.

Vednost o tem, da je edino resnično moralno dejanje tisto, ki izvira iz božanskega Uvida in iz usklajenosti volje z Voljo oziroma iz resnične Volje, niti ni tako novo; v takih ali drugačnih oblikah so isto stvar učili ezoterični učitelji preteklih dob. Niti ni novo pojmovanje Velikega dela kot dogajanja, ki se odvija v človeku samem in ki pomeni prenos težišča z ega na Sebstvo oziroma z volje na Voljo. Novost, ki jo je uvedel Crowley, je njegova skrajni relativizem z ozirom na Veliko delo. V gornjem, citiranem odlomku Crowley govori o Krogu, ki omejuje področje Velikega dela v Templju. Religije, katerih najglobja srž je prav Veliko delo (imenovano Hoja za Kristusom v krščanstvu in plemenita osmera pot v budizmu), so ponavadi za uresničitev Velikega dela terjale skrajno toge in rigorozne zahteve. Morda na samem začetku – v času življenja Bude ali Kristusa – temu ni bilo tako, toda kasneje so zadeve okostenele. Crowley je to okostenelost povsem razbil. Če je bil poprej Tempelj (kraj Velikega dela) skoraj izključno samostan ali ašram, morda še puščavska votlina, je Crowleyu Tempelj celotni svet, Krog omejitve pa je ustrezen zahtevam, ki jih Veliko delo nalaga specifičnemu posamezniku. Veliko delo namreč pri dveh ne poteka enako, pač pa terja specifične posebnosti pri enem in specifične posebnosti pri drugem. Potrebno se je omejiti – toda omejitev oziroma magični Krog nekoga je lahko post, medtem ko je omejitev drugega ravno gurmanstvo. Enako velja za spolnost: asketizem je prav tako opravičljiv kot promiskuiteta, pod pogojem, da služi Velikemu delu. V tem je genialnost Aleistra Crowleya.

Z Izklicem in Konverzacijo Sv. Angela Varuha je dosežena stopnja 5=6 oziroma stopnja adeptovstva; človek dobi naziv »Adeptus minor«. Crowley je namreč kljub svojemu revolucionarnemu preintrpretiranju magije na osnovi psihologije vendarle ostajal tradicionalist. V tem kontekstu je zanimiva primerjava med Crowleyem in Nietzchejem. Nietzche je na glas oznajal smrt Boga, znan je njegov stavek: »Bog je mrtev – in mi smo ga ubili!« Toda kljub temu je bil Nietzsche, če se poglobimo v njegovo duševnost, obseden od Boga. Drznem si reči, da je bil Nietzsche na samosvoj način pravzaprav bogoiskatelj – njegov način približevanja Bogu je bil zanikanje; Bogu se je bližal prek vztrajnega, trmastega, ekstatičnega, megalomanskega zanikanja. Podobno tudi Crowley. Crowley je na moč sovražil krščanstvo, kar je deloma razumljivo iz moreče in fanatične vzgoje, ki jo je ta nadarjeni deček in mladenič moral prenašati vse do odhoda na Cambridge. Toda kljub vsemu zavestnemu zanikanju krčanstva Crowley krščanstvu vendarle ni mogel uiti. Njegova osebna in tudi siceršnja magična simbolika je povsem vezana na krščanstvo. Ime »Zver 666« oziroma »To Maga Therion«, ki si ga je Crowley nadel, je krščanski koncept iz Janezovega Razodetja. Tudi ime Babalon kot ime za sefiro Binah, prvo sefiro po prestopu Brezna, je vzeto iz krščanstva, in enako naziv za njegovo soror mysticae, »Škrlatna ženska«.

Kakorkoli že, Crowley je tradicionalist predvsem v smislu, da je njegov magični sistem teleološki, t. j. smotrn. Njegov sistem je distinktivna Pot, ki ima tri oziroma štiri faze: začetek kot pričetek ukvarjanja z Velikim delom, nadalje osrednji ritual Izklica Sv. Angela Varuha, ki odgovarja odkritju Resnične Volje (True Will), prestop Brezna in soočenje z demonom Choronozonom in naposled najvišji dosežek – Magus, ki odgovarja hermetičnemu Anthroposu, kabalističnemu Adamu Kadmonu in Lapisu alkimistov. Magija po Crowleyu, se pravi tokovi, ki jih predstavlajjo predvse Austin Oman Spare, Kenneth Grant, Gerald Gardner in magi t. i. temne gnoze oziroma »krive poti« (»crooked path«) Chumbley, Schulke, itd. je ne-teleološka, kar pomeni, da je predvsem pragmatična in relativistična. V njej ni več klasičnega vzorca prehoda iz človeka k Človeku, pač pa je gnoza zaradi gnoze (kot larpurlartizem ob fin de sieclu); spoznanje zaradi spoznanja. Crowleyeva magika pa pozna jasno začrtano pot, in čeprav je ta pot – ki jo predstavlja Krog, začrtan na tleh templja, namreč samo-omejitev – izjemno eksistencialistično orientirana (pot ima nešteto variant in variacij), je vendarle pot, Veliko delo, ki ima jasno prepoznavne faze.

Te faze je Crowley vezal na stopnje v hermetičnem redu Zlate zore, z manjšimi popravki. Onova je seveda okultna kabala, pri čemer so sefire pojmovane kot stopnje zavesti, magične stiopnje pa so zunanji izraz doseženih notranjih stopenj. Prva stopnja je 1=10, kar odgovarja Neophytu Zlate zore oziroma Probationerju pri Crowleyu. Ta stopnja odgovarja Malkuthu. Sledi 2=9, Theoricus, Yesod. Nato: 3=8, Practicus, Hod; in nato 4=7, Philosophus, Netzach. Na tem mestu pa nastopi prvi »kvalititativni preskok«. Stopnji 5=6, Adeptusu Minor-ju namreč odgovarja sefira Tiphareth, ta sefira – Srce Drevesa življenja – pa se povezuje z resnično Voljo. Za doseg stopnje 5=6 je potrebno opraviti Ritual Izklica in konverzacije s Svetim Angelom Varuhom.

Crowley je originalni Ritual, ki traja osemnajst mesecev, skrčil na šest mesecev. Ideja, ki stoji za ritualom, je bazična ideja rituala nasploh, kot je poznana od antike dalje. Rituali so lahko skupinski in samotni (solitary). V Zlati zori je stopnji Adeptusa Minor-ja odgovarjal nadrobno izdelan ritual, ki je predstavljal Christiana Rosenkreutza oziroma analogno Ozirisa (gre za klasični simbol umrlega & ponovno vstalega boga). Ritual Izklica Sv. Angela Varuha pa je ritual samotne vrste. Tu se ne bomo spuščali v detajle samega rituala, ker je psihološka razlaga bolj smotrna.

Z vidika analitične (jungovske) psihologije Ritual ustreza vzpostavitvi vezi s Sebstvom oziroma vzpostavitvi vezi ego-Sebstvo; težišče se z ega prenese na Sebstvo in ego postane orodje Sebstva. Gre, skratka, za »tvoja in ne moja volja se zgodi«. Ego namreč ustreza volji (namerno pisano z malo), Sebstvo pa Volji (namerni pisano z veliko). Ta Volja je človekovo najglobje Poslanstvo, njegova Sva-Dharma (upovedano v jeziku hinduizma). Gledano z mistične perspektive, vsak človek, ki izpolnjuje svojo voljo (pisano z malo), greši – ujet je v spone Adamovega padca. Tako je, kot je dejal Luter, vsak človek a priori grešnik. Volja (pisano z malo) namreč implicira ego, ego implicira bariero med človekom in Bogom (v obliki Sebstva kot inherentno Boštvo), ta bariera pa implicira nevednost – in vsako dejanje, ki je porojeno iz nevednosti, je v mističnem smislu grešno, saj je odmik od Božje Volje. S spoznanjem svoje prave Volje človek, analogno, spozna tudi Božjo Voljo, saj je oboje identično. Tako se adeptus minor vzdigne nad greh (greh v mističnem in ne v moralem smislu) in upravičeno nosi ime adeptus. Vendar pa se s tem, ko človek vzpostavi kontakt z Angelom Varuhom, obred Izklica še ne konča. V naslednji stopnji rituala se mora mag soočiti s štirimi knezi Pekla, ki imajo pod seboj dvanajst markizov Pekla, ti pa pod seboj neštete legije demonov. Z drugimi besedami, kolikor bolj drevo zraste v višino, proti Soncu, toliko bolj v globino segajo njegove korenine. Odkritju božanskega bistva odgovarja tudi soočenje s kolektivno Senco, ki se javlja v obliki štirih oziroma dvnajsterih knezov pekla. (Številke so simbolične, važen je pomen, vednar število štiri asociira na Sebstvo oziroma na temno plat Sebstva). Šele ko je mag uspešno zvezal teh štiri/dvanjst knezov Pekla, je uspešno zaključil obred. Povedano drugače: po Svetlobi pride soočenje s Temo, in šele ko je Tema nadvldana je doseženo pravo adeptovstvo. V tem pogledu so zelo poučne alkimistične grafike iz traktata imenovanega Rosarium philosophorum (Natisnjeno in izdano v Baslu leta 1550.) Adept stoji na zmaju, ki predstavlja ukročene sile Kaosa, kar v ritualu Izklica Sv. Angela Varuha odgoarja knezom pekla.

Glede na simbolni sistem okultne kabale je z doseženim adeptovstvom osvojena zavest Tipharetha, srca Dreves Življenja. Adept je čovek, ki je spoznal sebe & svojo resnično Voljo. Ve, kaj hoče, ozirom – z drugimi besedami – pozna svojo mero in svojo vlogo v teatru Življenja. Nič več ni prepuščen temu, kar so v antiki dejali »heimarmene«, namreč Usodi, psihološko razumljeni kot mešanica nagonskih impulzov, verovanj, kolektivnih idej, podzavestnih vzgibov in drugih vplivov (kakršno je življenje velikega števila ljudi). Vzdignjen je nad to. Je človek, ki živi avtentično v najbolj polnem pomenu te besede. Z drugimi besedami: lahko se imenuje Človek (namerno pisano z veliko).

Toda pot s tem še ni končana. Človeškost je sedaj sicer udejanjena v vsem svojem potencialu, toda nad Tipharethom so še druge sefire. Povedano v jeziku krščanstva: kdorkoli je udejanil adeptovstvo (Tiphart), ima Srce Kristusa – nima pa njegovega Uma. Kristus/Anthropos/Adam Kadmon/Magus so vsi simboli za polno udejanjenje potenciala, ki se skriva v človeku (pisano z malo). Sefira Tipharet na Drevesu življenja se imenuje tudi Rahmanin (Sočutje). Adeptovstvo je – razumljeno znotraj krščanskega simbolnega sistema - potemtakem pokristenje: je upodobitev srca po srcu Kristusa. (Kristus je mišljen kot simbol celovitega Človeka; za verujoče pa hkrati predstavlja historično dejansko uresničitev (v osebi Jezusa iz Nazareta) tega, kar sicer ta simbol simbolizira.). S spoznanjem prave Volje je človek postal Človek, toda njegov um je še vedno ujet v nasprotje med subjektom in objektom. Da pa bi tudi njegov um, tako kot njegovo Srce, odgovarjal umu božanskega Adama Kadmona, je potreben prehod čez Brezno.

Crowley sam je prehod čez Brezno doživel v alžirski puščavi (Sahari) leta 1909 s svojim učencem in ljubimcem Viktorjem Neuburgom. Razen Crowleyevih in Neubergovih poročil, kaj se je dejansko dogajalo v Sahari leta 1909, nimamo drugih poročil – njuna poročila pa so povsem subjektivna. Kakorkoli že, ljudje, ki so poznali tako Crowleya kot Neuburga – tesni prijatelji, pa tudi drugi – so bili enotnega menja, da sta se iz puščave vrnila spremenjena, čeprav ni bilo moč eksaktno povedati, v čem točno je sprememba. Neuburg je kmalu po epizodi zapustil Crolweya in pričel živeti odmaknjeno življneje; dogodek je zaznamoval njegovo življenje v tolikšni meri, da si od njega ni nikdar več opomogel. Crowley, ki je bil osebnostno neprimerno močnejši, je nadaljeval s svojim ekscentričnim življenjskim stilom, toda bolj kot kdajkoli prej so pri njem stopile na plan libertinistične tendence. Po Crowleyevi lastni pripovedi sta se on in Neuburg v puščavi srečala s Choronozonom, demonom Brezna, ki pooseblja destruktivni kaos, in Crowley je srečno prečkal Brezno ter prišel v »Mesto piramid«.

Če želimo zadevo – ki je del Velikega dela, vsaj kakor je le-tega pojmoval Crowley – primerno predstaviti, moramo poseči po psihologiji okultne kabale. Hrbtenica slednje je Drevo življenja kot graf mikrokozmosa, človeka. Najnižja sefira, Malkuth, po kabalistični psihologiji predstavlja telo, Gupt. Yesod predstavlja Nefesh, instinktivni/nagonski del človeka. Netzach in Hod predstavljata psihični del človeka, dušo ali Ruach. V nekem smislu se Ruach razteza od Yesoda do Brezna (do meje, ki loči tri najvišje sefire od spodnjih). Tako je Ruach neke vrste psihična substanca, medij, ki na spodnjem delu prehaja v Nefeš, v zgornjem delu – s sefiro Tiphareth – pa v Neshamach. Neshamach je um, vendar ne v smislu diskurzivnega razuma (logosa), pač pa v smislu božanske kvalitete, ki so ji Grki dejali Nous. Tiphareth je sefira, kjer se Nešamah spaja z Ruachom. Nad Ruachom pa obstajajo tri vrhnje sefire, Binah, Chokmah in Keter. Binah (Intelekt) predstavlja čisti Nešamah. Chokmah predstavlja Chiah in Keter predstavlja Yechidah, božansko bistvo v človeku v povsem čisti obliki, ki je identično s središčem Komzosa in z Boštvom samim.

Z Izklicem Angela Varuha je vzpostavljen stik z Yechido, kakor se ta kaže projicirana prek Neshamacha v Ruach. Z drugimi besedami, bližje je človek sebi – resnični Volji – bližje je božanski Iskri, ki je v njem samem. Adept, ki je opravil obred Izklica Sv. Angela Varuha, se je s spoznanjem svoje resnične Volje približal sebi; v njem se je prebudil Neshamach, posredovan skozi Ruach, in adept že zaznava odsev Yechide, božanske iskre, ponovno skoti odsev Ruacha. Vendar pa adept ostaja ujet v Ruachu – z drugimi besedami, kljub poznanju svoje Resnične Volje ostaja ujet v dimenzijo duševnosti oziroma um, in tako vse stvari, kor je dejal Sv. Pavel, zre v ogledalu in ne v resničnosti. Njegovo zapopadenje je neizbežno umsko, ujeto v dihotomijo med subjektom in objektom oziroma: zanj veljajo zakonitosti, ki jih je opisal Kant v knjigi Kritika čistega uma. Adept je podvržen prostorsko časovnemu zoru in pa umskim kategorijam. Na tej točki se lahko ustavi – lahko pa napreduje naprej, proti širši gnozi, proti božanski zavesti. Toda na tej poti mora skozi brezno, ki loči običajno človeško zaznavo od nad-umske zaznave Binaha in Chokmaha, Potem, ko je aspirant dosegel adeptovstvo, mora – če želi postati Mag in spoznavati z umom Boga – položiti na oltar samega sebe oziroma svoje adeptovstvo. Crowley na nekem mestu pravi: »Največja žrtev, ki jo človek lahko ponudi Bogu, je lepo izoblikovano sebstvo.« (Ponovno smo pri stari alkimistični maksimi: solve et coagula, in tokrat morajo adeptovstvo in vse umske sheme, tudi najčistejše, biti požgane v magičnem ognju. Izrazov za to veliko & poslednjo žrtev je veliko. Crowley najraje govri o skoku v Brezno, kjer na adepta čaka Chornozon, demon poosebljene Destrukcije. Če adept pride na ono stran, postane »Otrok Brezna« (»Babe of the Abyss«) se prebudi v Mestu Piramid.

Mesto Piramid je Crowleyeva metafora za tiste, ki so dosegli drugi breg. Mesto Piramid je neke vrste nad-časovni in nad-prostorska domovina, ni kraj niti ni čas, pač pa je stanje, vendar stanje, katerega posebnost je, da presega prostorsko-časovne dimenzije in v Mestu Piramid združuje vse tiste, ki so tja prispeli. Je magična dežela, kot Kolhida Argonatov, kot Nebeški Jeruzalem kristjanov, kot kraljestvo Shambala ali Agartha budistov, kot Tliljan-tlapaljan Aztekov. Mesto Piramid je dežela adeptov-magov. Njihov način zrenja ni več vezan na prostor in čas niti na umske kategorije; ne zrejo več »v zrcalu«, pač pa »iz obličja v obličje«. To je končna destinacija Velikega dela in tisti, ki so to delo opravili, se imnujejo »Tisti, ki so«; »Gospodarji vode in Lune«, »Tisti, ki so prečkali reko« ali »Tisti, ki hodijo po vodi.«

F. Crowleyeva simbolika

Sam Crowley – ne glede na to, da je svoje celotno življenje posvetil okultizmu, ki je tesno povezan z religijo – si glede svojega filozofskega nazora ni bil povsem na jasnem. Bral je mnoge filozofe in nanj so naredili vtis Berkeley, Kant, Hegel in Nietzche, prav tako kot mnogi klasični avtorji, zlasti novoplatoniki, ter modreci in religiozni filozofi Azije: Lao-Tse, Buda, Nagardžuna, Patanjali, Swami Vivekananda itd. Kljub temu je bil njegov nazor zelo blizu agnosticizmu. Pravzaprav je skoval lastno ime za svoj nazor: znanstveni ilumnizem. Geslo tega nazora, ki mu je posvetil Equinox, je bilo »metoda znanosti, namen religije«. Kakorkoli že, Crowley ni nikdar kazal pretiranega navdušđenja nad kozmološko in filozofsko spekulacijo – čeprav je pisal in objavjal dela, ki se tičejo tudi tega – pač pa je njegovo zanimanje veljalo enemu: namreč Človeku in njegovi psihologiji. Z filozofskega vidika je njegov stav klasično kabalističen, z dodatki egipčanske simbolike. V začetku je obstajala Nuit, ki jo Crowley opiše kot »neskončnost« oziroma »neskončo veliko«. V Nuit se pojavi točka, imenovana Hadit, in Hadit predstavlja »neskončno majhno«. Med Nuit in Hadit se ustvari povezava, imenovana Ra-Hoor-Khuit, in iz te povezave vznikne celotno vesolje po principu kabalistične emanacije. V Crowleyevi doktrini, kakorkoli že preoblečena v matematične koncepte in egipčanske bogove je, ni težko prepoznati stare kabalistične ideje o tzimtzumu, kontrakciji ali samo-omejitvi Boštva, umiku Boštva iz brezejnega (Ain Soph) v točko (Keter) in posledično emanacijo sefir.

Kakorkoli že, veliko bolj plodne so Crowleyeve interpretacije človeške duševnosti. V odlomku iz Liber ABA, ki smo ga navedli, piše, da na Oltarju ležijo Palica, Čaša, Meč in Pentakel. Pojasnili smo Tempelj – svet oziroma potencialno območje Velikega dela; pojasnili smo Krog – dejansko omejitev oziroma dejansko območje Velikega dela. Oltar je človek v celoti, in na oltarju so navedeni rekviziti, ki imajo vsi po vrsti arhetipsko okultno tradicijo. Kakorkoli že, Crowley jih veže na Drevo življenja kot na model mikrokozmosa. Tako prvi rekvizit, Palica, odgovarja Chokmahu. Palica pomeni čisto in neokrnjeno Voljo in na notranje-Boštveni ravni Palica oziroma Volja odgovarja Božji stvariteljski Volji, ki se rodi z Keterja in ki ustvari svetovja. Z metafizičnega oziroma notranje-Boštveneg vidika je Crowley Chokmah usporejal s Kaosom, kar pomeni z navzočnostjo vseh Možnosti, z neskončnim Potencialom. Kakorkoli že, kot že povedano, je Crowley tolmačil Drevo življenja predvsem mikrokozmično, mistično-psihološko. Chokmah odgovarja Magusu (stopnja 9=2) in Palica odgovarja čisti in neokrnjeni Volji maga, ki ni pecepirana skozi Ruach in ni podvržena okoliščinam, pač pa je popolnoma neodvisna. Z drugimi besedami, Palica kot Volja v Chokmahu je sama božanska Volja, tista Volja, ki je ustvarila svetovja, in Volja maga, ki je postal Magus (ki v sebi nosi zavest Chokmaha) je torej povsem identična z Božjo Voljo. Zakaj je tako, pojasni naslednji simbol, namreč Čaša. Čaša odgovarja Binahu in predstavlja Razumevanje oziroma Uvid (Gnozo). Sedaj lahko povežemo Uvid in Voljo.

Crowley na nekem mestu pravi, da je želja vsakega dečka, da bi postal strojevodja. Toda pri večini dečkov je uvid pred željo in ko so v stanju, da bi lahko postali strojevodje, jih to ne zanima več, saj uvidijo, da so na svetu stvari, ki so veliko boljše kot biti strojevodja. Želja je vedno povezana z uvidom. Simbol Boga je vsevidno Oko (All-seeing Eye). Simbol ponazarja božansko gnozo, njegov Uvid, in zato so božja pota nezmotljiva, saj je njegov Uvid absoluten. Človeški uvid je omejen, zato so naša ravnanja (naše želje), ki so porojene iz teh delnih uvidov, vedno slepe. Človek želi denimo spolnosti, bogastva, ugleda, izobrazbe. Toda z vidika globjega uvida so te želje puhle in prazne. Buda je priznal veljavo eni sami želji oziroma teženju oziroma volji: volji po odrešitvi. Toda z naraščajočim uvidom mora naposled tudi za želja umreti, da človek lahko vstopi v nirvano. Z drugimi besedami: Uvid je povezan z Voljo v tem smislu, da pravilni Uvid oziroma pravilno Zapopadenje implicira tudi pravilno Voljo. Človek, ki ima uvid v neko situacijo, in le-to pravilno preceni, bo tudi ravnal pravilno. Ideja je pravzaprav Platonova oziroma Sokkratova: pravilno vedenje implicira tudi pravilno ravnanje.

Vendar – tako kot poprej z voljo oziroma Voljo – lahko ločimo med uvidom in Uvidom. Uvid (pisano z malo) je običajni uvid, se pravi uvid, ki ga daje diskurzivni razum. Uvid (pisano z veliko) pa je nad-razumski Uvid, je Zrenje v samo bistvo stvari. Nekaj takega je želel Platon ponazoriti v svojih delih, zlasti v priliki o votlini, in helenistični modreci – gnostiki, hermetiki, novoplatoniki – so govorili o gnosis v nasprotju z episteme. Episteme je uvid diskurzivnega uma, gnosis pa je Uvid, ki sega onkraj uma – je uvid v prave vzroke, ki stojijo za svetom, v katerem bivamo. Rek iz Upšanišad pravi: »Kar je za nevedne dan, je za modreca noč; kar je za nevedne noč, jeza modreca dan.« Gre za to, da sta Uvid in Volja nekako premosorazmerni: absolutni Uvid (ki je ponazorjen z Očesom v trikotniku – All-seeing Eye) implicira pravino Voljo oziroma absolutno pravilno ravnanje (ali ne-ravnanje).

Tako je Magusova Palica (Volja) dopolnjna s Čašo, ki je njegovo razumevanje oziroma Uvid. Mag deluje, se pravi udejnja Voljo, v skladu s svojim Uvidom, in višji ko je Uvid, bolj popolno je njegovo delovanje.

Palica in Čaša pa imata še en pomen. Palica ponazarja falus, in čaša ponazarja vagino. Od svojega vstopa v Ordo Templi Orientis je bil Crowley vse bolj navdušen praktikant spolne magije. S spolno magijo se je srečal že v Indiji, kjer tovrstne tehnike prakticirajo že tisočletja dolgo v t. i. vama margi (levi poti). Na Zahod je tantrično učenje prinesel predsem Sir John Woodrove aka Sir Arthur Avalon. Njegova dela so še dandanes klasika tantričnih študij. Za Crowleya tako Čaša in Palic predstavljata tudi instrumenta spolne magije, se pravi teurgičnega akta, v katerem ženska predstavlja boginjo (Kali/Šakti/Izido/Kibelo/Diano/Ištar), moški pa boga (Bhairavo/Šivo/Ozirisa/Adonisa/Apolona/Dummuzija). Spolni akt je tako neke vrste mistični obred, v katerem se med samim spolnim dejem združita sončni kralj (Rex Sol/Rex rubeus) in lunina kraljica (Regina Luna/Regina alba) in v mysterium coniunctionis (misteriju združenja) napravita Kamen modrih. Povedano drugače, gre za manipulacijo skrivnostnih kozmičnih energij, in vrata & ključ do teh energij je človek, zlasti človek na najvišjem nivoju vzburjenja. (Ni naključno, da se fenomeni, imenovani »poltergeist«, dogajajo v bližini spolno nepotešenih ljudi.)

Vrnimo se k Crowleyevi simboliki. Naslednji simbol je Meč. Na Drevesu življenja Meč ponazarja vse sefire od Cheseda do Yesoda. Meč je območje Ruacha, območje duševnosti, in ker je največja odlika duševnosti ravno sposobnost diskurzivnega mišljenja, Meč predstavlja sposobnost razločevanja in analize. Če je Čaša predstavljala Uvid & Razumevanje, torej Gnosis, Meč predstavlja sklepanje, torej episteme oziroma logos. Umska zavest je namreč tista, v kateri živi večina ljudi, in tudi Mag se kljub Uvidu mora posluževati umske zavesti – nujno pa se je more posluževati, preden pride do samega Uvida, saj, kot pravi Šri Aurobindo: »Dokler te ne obišče Modrost, uporabljaj Razum, za kar ti je bil od Boga namenjen« (Aurobindo 1991: 65).

Zadnji simbol je Pentakel (pentagram). Ta predstavlja Malkuth, se pravi telo in nižje ravni človekove narave. Tako imajo vsi štirje klasični magični rekviziti svoj notranji psihološki pomen, ki je vezan na Drevo življenja.

Na oltarju leži tudi posodica z oljem. Maziljenje z oljem je bilo v starih kulturah pogosto; babilonski, egipčanski, asirski, perzijski in helenistični vladarji so se često mazilili z oljem in določena olja so bila izjemno dragocena in visoko cenjena. Eno od takih mazilnih olj je bila tudi mira, ki so jo trije magi po legendi prinesli k novorojenemu Jezusu. Crowley je za svoje potrebe navadno uporabljal t. i. abramelinovo olje, napravljeno po posebnem receptu iz že omenjene Knjige Svete Magije Abramelina Maga. Vendar pa nas zanima simboličen pomen olja. Olje predstavlja aspiracijo, teženje. Aspiracijo oziroma teženje bi lahko imenovali volja (namerno pisano z malo), se pravi volja, ki vodi k Volji. Dokler mag namreč ne odkrije svoje resnične Volje (true Will), naj uporablja naravno voljo oziroma teženje, ki ga vodi k vedno večjemu uvidu, dokler se naposled – v Ritualu Izklica Sv. Angela Varuha – ne sreeča s svojim Sebstvom in s Senco svojega Sebstva ter spozna svojo resnično Voljo.

Posodico z oljem – aspiracijo oziroma teženje – obkrožajo bič, bodalo in verige. Na tem mestu je Crowley namerno uporabil provokativno krščansko simboliko. Kristus je bil zvezan z verigami, bil je bičan, njegove roke in noge so prebodli z žeblji (bodalo!) in naposled je bilo njegovo srce prebodeno s sulico, ki je prav tako aluzija na bodalo. Simboliko biča, bodala in verig je mogoče razumeti na več načinov. Crowley sam predlaga interpretacijo v smislu treh alkimističih elementov žvepla, živega srebra in soli. Po alkimistični teoriji – natančneje po Paracelsusovi teoriji »tria prima« – je svet sestavljen iz treh omenjenih elementov, ki odgovarjajo telesu (sol), duhu (živo srebro) in duši (žveplo). Gre za vezi, v katere je vpet človek, ki živi v svetu. K razjasnitvi morda pripomore teorija, vzeta iz indijskega filozofskega sistema samkhye, ki svet vidi kot igro treh sil ali gun: tamasa (inertnosti, ki grobo odgovarja alkimistični soli), rajasa (aktivnosti, ki grobo odgovarja alkimističnemu žveplu) in satve (dobrosti/lucidnosti, ki grobo odgovarja alkimističnemu živemu srebru). Tako v primeru alkimističnih elementov kot gun v filozofiji samkhye niso niti elementi niti gune eksplicitno materialne ali duhovne; lahko so materialne, lahko duhovne – gre za principe, ki zavzamejo različne pojavne oblike, lahko se usnovijo, lahko pa so povsem nesnovne silnice, katerih igra povzroča svetovni privid, ki se mu v samhyi pravi prakriti (Narava), v vedanti Maya ali Lila-Maya (ples Šive), v zahodni ezoterični tradiciji pa bodisi tančica Izide ali (v nekem smislu) heimarmene, Stanje-Usoda. Tako bi verige, bodalo in bič lahko razumeli v hindujsko-budističnem smislu kot razočaranje nad svetom, kot uvid v absurdnost sveta (sveta v smislu heimarmene oziroma Izidine tančice, se pravi sveta kot samsare oziroma lila-maye), kot silnice sveta, ki ljudi sicer ohranjajo v sužnosti, vendar pri naprednejših dušah tudi spodbudijo željo po tistem »nekaj več«.

V nekem drugem, povezanem smislu, bi verige, bodalo in bič lahko razumeli kot zrel uvid v absurdnost sveta in nenehne bolečine, ki jih absurdnost sveta zadaja aspirantu, vendar ravno te nenehne bolečine ohranjajo njegovo teženje (posodico z oljem!) čisto. Ideja je sama po sebi tantrična. V nasprotju z veliko večino hindujskih filozofsko-religioznih sistemov tantra priznava vrednost tega sveta in cilj tantričnega adepta je izkoristiti kozmične sile v svoj prid ali vsaj v prid Odrešenja. Tako so tudi bič, bodalo in verige sile tega sveta, ki sicer zavirajo adeptov napredek, toda njihova zaviralna sil učinkuje tako, da aspiracija postane močnejša, uvid globji in stremljenje močno. Pod udarci biča se adept uči pokorščine; vbodi bodala in rezi ga spominjajo na bolečino, ki jo mora preseči, in v verigah se uči potrpljenja. Tako lahko na tem mestu parafraziramo Avguštinov rek: »Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«

Nadaljnji Crowleyevi simboli so Krona, Svetilka (t. i. »večna luč«), ogrinjalo Maga, Knjiga, Prsna Plošča, Zvonec in Magični Ogenj.

O Kroni in Svetilki ne bomo izgubljali besed: Krona označuje konec Velikega dela. Nosijo jo tisti, ki so postali »tisti, ki so«; »gospodarji Lune in vode«; »Tisti, ki so prečkali reko«; Tisti, ki hodijo po vodi«. Svetilka sama pa je neke vrste simbol za Boštvo, simbol za tisto prvobitno točko, iz katere je vse izšlo in v katero se vse vrača, prvobitni Keter, smer, v katero mora biti usmerjen pogled maga, da se ne izgubi v labirintu lastne duševnosti. Je simbol za hermetični Hen to Pan, »Eno in Vse«, tisto Neizrazljivo, o katerem lahko govorimo samo v prispodobah. Oči vseh ljudi so uprte v Luč, a ljudje Luči nadevajo različna imena. Nekateri v njej vidijo Boga Očeta, drugi Bythos – Izvor vsega, spet drugi Allaha, tretji dharmakayo ali Buddo, itd. Luč pa svet, mirno in enakomerno, večno. Luč je to, kar je Eno, Večno in Nespremenljivo.

Ogrinjalo pa je simbol, ki ima več pomenov. Prvi pomen ogrinjala je Tišina. Mag zavija svoje veliko delo v Tišino. V današnjem svetu se veliko govori o t. i. teorijah zarote, v katerih nastopajo prostozidarji, iluminati, jezuiti, itd. Če se o stvari govori, potem stvar ni skrivnost. Za pravo skrivnost ne ve nihče. Resnični prenos adeptovstva (ki se imenuje iniciacija) kot tudi samo Veliko delo poteka za zagrinjalom Tišine. Veliki krščanski mistiki, ki so nekdaj prebivali v egipčanskih naselbinah Nitrije in Sketis, so svoj duhovni uvid zavijali v tišino; in enako počno mistiki iz gore Atos in iz samotnih kartuzij po Evropi. Prevelika stvar je v igri, da bi se le-ta dajala na voljo ljudem - ljudje je ne bi razumeli in bi jo zlorabili. Današnji svet je poleg marsičesa drugega izgubil tudi občutek za skrivnost in svetost. Vse mora biti javno, dostopno, na voljo, o vse moramo biti obveščeni. Toda o resnično velikih stvareh se molči.

Magi – in sam Crowley je primer par excellence - so odkrili učinkovito metodo, kako zavarovati svoje skrivnosti. Metoda je preprosta – strah. Magi se obdajo z demonskim imidžem ali – v primeru Crowleya – z imidžem »najbolj pokvarjenega človeka na svetu«. Demonski imidž odbije vse polovičarje in omahljivce naenkrat, in prav tako je Crowleyev imidž – imidž Zveri 666 – odbil vse, ki so bili vklenjeni v tradicionalne kulturne predstave. Ne želim reči, da je si je Crowley ime Zveri nadel zgolj iz tega razloga, toda odvrnitev strahopetcev je eden od stranskih učnikov tovrstnega imidža.

Crowley sam je sicer napisal obsežno avtohagiografijo, ki naj bi imela šest delov. Izšla sta samo dva – od otroštva pa do ustanovitve Telemitske opatije na Siciliji. V njih je Crowley dokaj iskreno popisal svojo mladost in kasnejše vzpenjanje po magični hierarhiji, vključno z mističnimi in drugimi izkustvi. Toda tudi on je ključne stvari po vsej verjetnosti pridržal zase. Kdor bere alkimistične tekste, kmalu uvidi, da vsak avtor trdi, da je skrivnost razodel kar najbolj očitno in da se boji, da je povedal preveč – pa vendar tudi poznavalcem alkimije in alkimističnih tekstov pravi namen alkimije ostaja enigma. Obstajajo seveda interpretacije in spekulacije, toda resnična skrivnost Ars Regie je bila pridržana samo za iniciate – in samo zanje.

Knjigo Crowley označi kot »karmo maga«. Najprej smo pri samem pomenu knjige v kontekstu magije oziroma magike. Evropska učena ali visoka magija – za razliko od ljudske magije – je bila vedno na ta ali oni način povezana z napol legendarnimi knjigami. Še iz antičnih časov so znane Sibilske knjige in Kaldejski oraklji, magični značaj so imela tudi nekatera gnostična in hemretična dela. (V določenih gnostičnih skupinah, tako v antiki kot kasneje v srednjem veku, so imeli magični značaj tudi klasični religozni teksti kot denimo Tora ali Apokalipsa. Eliphas Levi slednjo uvršča med najpomembnejše kabalistične tekste – kar je seveda povsem samovoljna interpretacija.) V visokem srednjem veku pa so nastajali t. i,. grimoriji ali »Knjige izklicevanj« (Book of Conjurations), na katere se nanaša Crowleev tekst. Med njimi so najbolj znani Picatrix, ki je latinski prevod arabskega dela Ghayat al Hakim (prevod je nastal na kastilskem dvoru Alfonza Modrega v 13 st.), Heptameron, pripisan Petru iz Abana (13./14. st, vendar je po izvoru verjetno mlajši), Liber Iuratus Honorii (13./14.st.), že omenjena Kniga Sv. Magije Abramelina Maga iz 15. St. in – najbolj znani med vsemi – t. i. Salomonovi ključi. Obstaja Veliki Salomonov Ključ ali kratko »Salomonov Ključ« (Clavicula Salomonii) in Mali Salomonov Ključ (Clavicula Salomonii Lemegeton). Vse te knjige pripadajo t. i. učeni magiji, čeprav se v njih nahajajo elementi ljudske magije; prisotni so močni židovski vplivi in če niso bili avtorji Judje, potem so se avtorji precej dobro spoznali na kabalo oziroma na kabalistične tehnike gematrie, temure in notarikona. V večini teh knjig (poleg omenjenih obstajajo še druge) so podani predvsem simboli ali »pečati« demonov (najbolj znan v tem pogledu je »Mali Salomonov ključ«), ki so razvrščeni v hierarhijo po zelo tostranskem zgledu; Satanu kot kralju Pekla sledi namreč Lucifer kot kancler Pekla, nadalje knezi, markizi, vojvode, načelniki, itd. Simboli so podani zaradi klasične magične homeopatske magije, po kateri je ime v tesni zvezi z nosilcem imena, in ime ter pečat/simbol omogoča oblast nad določenim demonom. Podani so tudi t. i. Krogi Umetnosti (o katerih smo že govorili) in pa Trikotnik Umetnosti. Mag torej stoji v Krogu in izkliče demona v Trikotnik. Crowley se je teh magičnih tekstov precej posluževal, zlasti Malega Salomonovega Ključa. Njegova interpretacija je bila seveda psihološka in v nekem smislu v sozvočju z Jungovo teorijo psihe: demoni so mračni in nerealizirani deli naše lastne duševnosti (nezavednega), ki se magu prikažejo kot prihajajoči od »zunaj« se pravi v projicirani obliki. Crowleyeva teorija je tudi na tem mestu genialna – z vidika magije, seveda. Simboli v grimorijih služijo kot neke vrste simbolni ključi za aktivacijo zatrtih delov naše podzavesti, oziroma, ključi za aktivacijo določenih entitet iz kolektivnega nezavednega. Tako je tisto, kar mag izkliče, pravzaprav del njega samega, in Crowleyeva Magika v najbolj polni meri izvršuje učenje starih misterijev in mistične grške filozofije, katere načelo je bilo: »Gnothi seauton!«, »Spoznaj samega sebe!«

Toda ko Crowley govri k magični knjigi, ima v mislih nekaj drugega, čeprav ne povsem nepovezanega. Poprej smo označili Crowleyevo filozofijo kot »magični eksistencializem«, in pokazali, da je ključ Magike najti Resnično Voljo in s tem uresničiti resničnega Človeka, Adama Kadomona/Anthroposa, ki ga kristjani imenujejo Krist Pantokrator in ki ga Crowley imenuje »Magus«. Vse delo maga (namerno pisano z malo) naj bi bilo usmerjeno k temu velikemu cilju – in tako je njegovo življenje tista Knjiga, ki jo piše sam. Knjiga ima svoj format in obliko – to so okoliščine, ki jih mag ne more spremeniti; to je njegova pridobljena karma. Toda vpisovanje svojih dejev v Knjigo ustvarja novo karmo. Inkantacije v tej knjigi so molitve maga; magični simboli v tej knjigi so ekstatična stanja, ki jih je bil mag deležen pri samo-raziskovanju. (Ki se v nekaterih magičnih krogih dandanes imenuje »psihonavtika«.) Napisana Knjiga je torej grimorij v pravem pomenu besede, grimorij, napisan s krvjo in drugimi človeškimi izločki – tako kot so bili nekdaj napisani dejanski grimoriji.

Prsna plošča je simbol vzet iz Judovstva. Judovski veliki duhovniki so nosili na prsih posebej izdelano in vezeno ploščo, imenovano urim in thumim. Ena od znanih fotografij upodablja Crowleya z rožnokrižarskim križem na prsih. (Crowley je za lamen – prsno ploščo – vzel torej rožnokrižarski simbol, in rožnokrižarstvo stoji v samem srcu evropske ezoterike.) Kakorkoli že, v Crowleyevi ekspoziciji ima tudi lamen globji oziroma alegorični pomen. Lamen ali prsna plošča je vidna manifestacija dela, ki mu je posvečen Mag; je neke vrste deklaracija, oznanilo. Oznanilo dobi v povezavi s Crowleyem še poseben pomen. Njegov magični eksistencializem, čeprav globoko subjektiven, ni bil nikdar čista subjektivna Arte Magicale, kot je bilo denimo v primeru Austina Osmana Spara, na čigar magični teoriji sloni večina sodobne resne magije. Crowleya smo primerjali z Nietzschejem, ki je med filozofi v nekem smislu »poslednji kristjan« - čeprav Nietzsche razglaša smrt Boga, njegova filozofska kritika krščanstva meji na obsesijo – na obsesijo z Bogom. Tudi Crowley je, čeprav nedvomno začetnik nove magične paradigme, »poslednji tradicionalist« in tako je imela njegova religiozna filozofija – Thelema – vedno značaj mesijanstva. Crowley je proglašal eon Hora, ki bo nasledil eon Ozirisa, umrlega & vstalega Boga (Kristusa v krščanstvu, umrlega & vstalega boga mnogih misterijev: Dioniza, Orfeja, Ozirisa, itd.) in eon Izide, ki je doba čaščenje ženske boginje, Velike matere. Proglašal je Thelemo, katere osrednji moto je »Do what thou wilt shall be the whole of the Law« kot univerzalno religijo, in v liber ABA je proglasil magiko za univerzalno znanost, kot znanost o »Spremembah, povzročenih v skladu z Voljo«. (Crowleyeva slovita definicija magike.) Tako je prsna plošča, ki jo je Crolwey nosil, postal razširjanje Thelema – to je bil zunanji izraz Resnične Volje, kot jo je pri sebi prepoznal Crowley.

Pravzaprav je Lamen vse, kar na zunanji način kaže udejanjanje ali udejanjenost Resnične Volje Lamen apostola Pavla, če si lahko dovolimo to primerjavo, so bila njegova pisma in pa krščanske skupnosti oziroma Cerkve, ki jih je ustanovil. Lamen Mohameda je bila nova religija, združitev Arabcev in nastanek dhar-ul-islama (skupnosti verujočih). Lamen Aleksandra Velikega je bil helenistični imperij – nova država in spoj grške, egipčanske, perzijske in idijske omike. Lamen Descartesa Meditacije in Diskurz o metodi, kot je Lamen Kanta kritika metafizike, izražena v njegovih delih. Lamen Hitlerja pa so za vekomaj uničene sanje o Reichu, 45 miljonov mrtvih in opustošeni predeli celin. (Vendar se vedno zastavlja vprašanje, ali je volja, denimo Hitlerja, bila Resnična Volja – torej Volja – ali zgolj volja, jeklena in brezobzirna in napihnjena do skrajnih meja – hybris in ne kenosis.)

Z Lamenom se tesno povezuje Zvonec. Je simbol budnosti, nenehne pripravljenosti na izvrševanje Velikega dela, saj se le to – naj bo v Crowleyevem kontekstu ta krčanski izraz še tako sporen – godi po Milost, kar pomeni: veliko delo samodejno poteka v človeku. V izjemno lepi Sokratovi oziroma Platonovi prispodobi je človek tisti, ki rojeva: se pravi tisti, ki – v mukah – poraja Vednost. Veliko delo je podobno rojevanju: v človeku se sam od sebe poraja Človek, in od človeka ni potrebno več kot izpolnjevanje določenih pogojev in pa budnost. Z drugimi besedami, človek mora biti »babica« sam sebi (vkolikor ni njegova babica Magus, ki je dokončal Veliko delo). Obenem pa je, kot že rečeno, Zvonec povezan z Lamenom – Lamen je vidni izraz Resnične Volje in ima bolj osebni značaj (čeprav je v primerih, ki smo jih navedli, denimo pri Aleksandru, Pavlu, Mohamedu in Descartesu, težko ločiti med striktno zasebnim znamenjem resnične Volje in javnim znamenjem), Zvonec pa je slušni izraz in ima bolj javni značaj. Crowleyev zvonec so bila denimo njegova predavanja na Cambridgeu, itd.

Za konec nam preostane še magični Ogenj. To je tudi ogenj, ki je gorel v athanorju, alkimistični peči, ki je simbol Človeka, in ki je v okultizmu – po veliki sintezi proti koncu 19. st. in v začetku 20. st., med katere glavnimi protagonisti je bil tudi Aleister Crowley – splošno usporejan s tantričnim konceptom kundalini, splošne telesno-duševno-duhovne energije človeka, ki se v svoji najbolj grobi obliki (kot tedžas) kaže kot spolna sla, v najbolj fini obliki pa kot goreče mistično teženje. Kundalini je v tantrizmu, od koder koncept izvira, pojmovana kot »speča Šakti« opziroma Kubjika (»V klobčič zvita«). Kundalini, ki se vzpne po kanalu susumne, pa je prebujena Šakti. V mistični poroki v ajna čakri se Šakti združi s Šivo, kar pomeni samadhi oziroma nirvano.

Ta daljši uvod je bil potreben zato, ker je Šakti ključ do razumevanja magičnega ognja, »ki na koncu použije vse«. Šakti, ženska boginja, je v hinduizmu čaščena bodisi kot Parvati, kar je njen blagi in dobrohotni aspekt, ali kot Kali, kar je njen grozljivi in uničevalni aspekt. In sedaj lahko povežemo prispodobo Šakti kot kundalini oziroma »magični ogenj« z aspektom Šakti kot Kali: potem ko je mag dosegel stopnjo Maga, »magični ogenj«, sila, ki ga je vodila vse od najbolj grobe sle do mističnega stremljenja, do spoznanja prave volje, do koraka čez Brezno, je naposled tista Sila, v kateri je Mag tudi použit – kot Ipssisimus.

V Zlati zori in tudi v crowleyanskih redovih Argentum astrum in Ordo Templi Orientis je po Magusu obstajala poslednja stopnja – to je bila stopnja Ipsissimusa. Ta stopnja na Drevesu življenja odgovarja Keterju, kakor Magus odgovarja Chokmahu. Stopnja je bila zgolj teoretična oziroma je zgolj zapolnjevala strukturo, kajti postati Ipsisimus - kar pomeni »Izvzeti« - je pomenilo biti použit v ognju Boštva; magični oziroma mistični ogenj na tej stopnji uniči ego, in človek preneha obstajati kot bitje s specifično distinktivno osebnostjo. Vtopi se v Boštvo, oziroma: postane identičen z Enim, ali bolje, postane Eno. Ni več subjekta in objekta, ni več zavesti & predmeta zavesti: kar obstoji, je čisto Zrenje, ki ga upodabljajo z očesom v trikotniku. Ideja je zelo sorodna budističnemu konceptu nirvane in konceptu samadhija in tudi de facto pomeni isto: pomeni čisto Zavest, Sat-Čit-Anando: Bivanje-Zavest-Blaženost.

Če sedaj povzamemo veliko delo, vidimo, da obsega tri oziroma štiri postopna velika žrtvovanja. Prvo žrtvovanje je žrtvovanje vseh drugih interesov razen tistih, ki pripomorejo k Velikemu delu, ki se sprva kaže kot mentalni (psihični) in fizični trening. Drugo žrtvovanje je žrtvovanje volje ega, da se lahko rodi resnična Volja; in podreditev ega Sebstvu, resnični naravi človeka, Yechidi, Augoidesu, Nousu, Pneumi, »dragulju v lotosu«. Toda kljub temu, da sedaj človeka vodi resnična Volja – ki je identična z Božjo (ali, če uporabimo nek drug koncept, ki je bolj na mestu: človeka vodi Tao oziroma človek sledi Tao-u), je človek še vedno ujet v običajni umski način doživljanja. Zato mora žrtvovati najvišje kar ima, svojo umsko zaznavo, in prečkati Brezno, da se v njem lahko rodi Razumevanje in Modrost. To je tretja žrtev. Magični ogenj, ki je gorel v človeku, se je bistril vse od gostega, sajastega plamena, ki je vodil k resnični Volji; nato je – kot Resnična Volja – postal čist in svetal plamen, mistično teženje (če je Resnična Volja človeka vodila v smeri nadaljnjega mističnega vzpona). Naposled – po prečkanju Brezna – Magus ni bil več tisti, ki uboga Voljo, pač pa je Volji sledil z Razumevanjem in Modrostjo. Toda nazadnje je prišla največja žrtev od vseh: vse, kar je človeškega, je moralo umreti, da je lahko ostalo le tisto, kar je Večno: Zavest in Volja: Theos in Logos oziroma Logos in Sophia, Šiva in Šakti; Krišna in Radha: Eno in hkrati Vse, Bog in njegova Moč.

G. Magika kot umetnost življenja

Zaključili smo pregled prvega in ključnega Crowleyevega pojmovanja magike, namreč magike kot vedenja & umetnosti Velikega dela. Kot smo ugotovili, je iz Crowleyevega pojmovanja magike kot vedenja in umetnosti Velikega dela mogoče izluščiti temeljno potezo vseh velikih religij & ezoteričnih sistemov: pojmovanje človeka kot nepopolnega bitja, se pravi: realno stanje človeka, ki ga abrahamitske religije označujejo z imenom »Adam« in ki mu lahko rečemo preprosto »človek« (namerno pisano z malo): človek kot – kakor ugotavlja eksistencialistična antropologija in psihologija – odprto in nedoločeno bitje, človek kot bitje, ki se šele rojeva. Druga poteza je lik Magusa kot prispodoba in dejanska realizacija možne človekove uresničitve, ki v drugih religioznih sistemih, ki so Crowleya bodisi navdihovali bodisi strastno odbijali (kar sta dve plati ene same zadeve: privlačnosti) nosijo imena Anthropos (hermetizem), Adam Kadmon (kabala), Buda/boddhisatva/arhat (budizem), Parama-Šiva (tantrizem), Krist Pantokrator (krščanstvo). Tretja ključna poteza pa je pot od človeka k Človeku, in to je pot Velikega dela, ki v Crowleyevem sistemu tvori srž magike. Vendar pa se je Crowley, zlasti kasneje, približal drugačnemu pojmovanju magike, ki veliko bolj odstopa od tradicionalnega modela, ki prevladuje v njegovem zgodnjem in srednjem miselnem obdobju. To pojmovanje magike je izjemno moderno in v marsičem spominja na pojmovanja Austina Omsana Spare-a, ki ga je Crowley poznal in cenil, vendar ga je kasneje – po razhodu z njim – očrnil in označil za člana »črne bratovščine«, torej črnega maga (in obtožba črne magije je bila v Crowleyevih očeh resna obtožba). Gre za povsem pragmatično pojmovanje magije, ki v svojem jedru nima predvsem Velikega dela (čeprav tudi), pač pa je pojmovana kot umetnost življenja. Ker brez solidne osnove ne moremo dalje, naj navedemo slovito Crowleyevo definicijo, ki naj stoji kot osnova našega pisanja.

Definicija se torej glasi: »Magika je Znanost in Umetnost povzročanja Sprememb v skladu z Voljo« (»Magick is the Science and the Art of causing Change to occur in conformity with Will«) (Crowley 1997: 126).

Pnovno moramo začeti z Voljo, ki je tudi tokrat v jedru Crowleyeve misli. Če je Crowley poprej Voljo predstavil predvsem z religiozne pozicije in pojmoval Ritual Izklica & Konverzacije Sv. Angela Varuha kot ključni ritual za odkritje posameznikove prave Volje, ki je identična s sefiro Tipharet oziroma s človekovim Sebstvom (Agoidesom/Dajomonom/Nousom), jo tokrat predstavi čisto eksistencialistično. Zanimivo si je ogledati nekaj njegovih teoremov, ki so ključni za razumevanje eksistencialističnega koncepta Volje. Tako je pomen teorema 6, »Vsak moški in vsaka ženska je zvezda« (Crowley 1997 (1930): 127) da je vsak človek povsem unikatno bitje. To je čisto eksistencialistična predpostavka – izpostavljanje avtentičnosti in unikatnosti posameznika, ki se loči od t. i. človeka množice (mass man). Pomembni so zlasti naslednji trije teoremi. Tako teorem 7 pravi: »Vsak moški in vsaka ženska ima svoj tir, ki zavisi delno od sebstva, in delno od okolja, ki je naravno in nujno za vsakega. Vsakdo, kdor je prisiljen (odstopiti) s svojega tira, bodisi skozi nerazumevanje sebe bodisi skozi zunanje nasprotovanje, pride v konflikt z redom Univerzuma in posledično trpi.« (Crowley 1997 (1930): 127-128). Teorem 8: »Človek, čigar zavestna volja je v nasprotju s pravo Voljo (True Will) izgublja svojo moč. Ne more vplivati na svoje okolje.« (ibid. 128) Teorem 9: »Človek, ki izpolnjuje svojo Resnično Voljo, ima na svoji strani vso inercijo Univerzuma.« (ibid. 128)

Ponovno je izpostavljena dihotomija volja/Volja, pri čemer beseda volja (pisana z malo) označuje zavestno voljo ega, Resnična Volja pa pomeni avtentično voljo posameznika. Vendar tokrat Crowley avtentične Volje ne pojmuje v mistični luči Velikega dela, pač pa v veliko bolj splošnem smislu, v smislu tega, kar so Heidegger, Sartre, Camus in Jung imenovali »avtentičnost«. Vendar gre Crowley za korak dlje. Eksistencialisti so avtentičnega posameznika postavljali napram človeku množice zaradi tega, ker so verjeli, da lahko le avtentičnost pripelje do prave notranje izpolnitve; Crowley pa iz prepoznanja avtentične Volje naredi univerzalni zakon. Resnično Voljo človeka primerja s tirnico planeta. Tako kot planeti, ki potujejo po tirnicah, nikdar ne trčijo, tako tudi človek, ki izpolnjuje Resnično Voljo, ne pride nikdar v konflikt z okoljem in s soljudmi. Konflikt je seveda možen, toda v primeru konflikta krivda nikdar ne more biti na strani tistega, ki izpolnjuje Resnično Voljo, saj je Resnična Volja koncept, identičen Tao-u, in je torej skladna s Potjo Kozmosa.

Zaradi takih in drugačnih razlogov množica ljudi – pravzaprav velika večina – nikdar ne prepozna svoje Prave Volje. Ko tole pišem, mi pred oči prihajajo slike iz znanega videospota (pravzaprav rock opere) »The Wall« znanega angleškega psihadeličnega benda Pink Floyd. Another Brick in the Wall se običajno tolmači kot zid, ki stoji med širšo družbo in alternativnimi umetniki, toda pogosta je tudi druga razlaga, ki gleda na socializacijski proces, ki poteka najprej v družini, nato pa dobiva vse širše razsežnosti, saj se vanj vključi šola in družba nasploh, kot na ustvarjanje identičnih posameznikov, ki so t. i. »mass men«, ljudje množice, ljudje, katerih umi in srca oziroma celotna osebnost so dejansko programirani s strani družbe. Često se zjutraj sprehodim skozi mesto in vidim, da pravzaprav vlada presenetljiv red: smetarji pometajo, mladina hiti v šolo, starejši v službo ali po opravkih, ženice nakupujejo v pekarni ali na tržnici. Vse v redu, toda – vsak dan je enako. Nič se ne spremni, kolesje se vrti naprej, in pri vsem skupaj je večin ljudi globoko nezadovoljna, kar kaže denimo alkoholizem, nasilje, splošna zafrustriranost (ki ima lahko zelo subtilne izraze) itd. Včasih imam občutek, ali se kdo in koliko ljudi se vpraša: »Zakaj sploh vse to?«

Sokrat, denimo, je bil mnenja, da neraziskanega življenja ni vredno živeti. Podobnega mnenja so eksistencialisti, ki pravijo, da je neavtentično življenje nevredno človeka. Toda tudi tu gre Crowley s svojim magičnim eksistencializmom korak dlje. Človek, ki ne izpolnjuje svoje prave Volje, se v bistvu upira Kozmosu oziroma bolje, upira se Življenju. Velja namreč enačba: Resnična Volja = Tao = Pot = Življenje. Enačaj izgleda mističen, toda sam koncept je tak, da se ga najlažje izrazi prek mističnih analogij, in najboljša analogija za Resnično Voljo je Tao. Tao pomeni hkrati kozmični red, moralni red, način, kako stvari tečejo; univerzalno in obenem specifično pot. Crowley je imel veliko spoštovanje do kitajske filozofije (bil je eden prvih, ki so eksperimentirali z I Chingom) in je nekoč dejal, da se sicer najbolje počuti v pristno moški islamski družbi, vendar je njegov duh doma na Kitajskem.

Na drugi strani ima človek, ki izpolnjuje svojo Resnično Voljo, na svoji strani vso inercijo Univerzuma. Tudi pri nas je denimo znan rek, da »Če si nekaj močno želiš, vse Vesoljstvo stremi k temu, da se ti želja uresniči.« Jung in tudi drugi, ki so se ukvarjali z alkimijo, so dejali, da se alkimija začne zanimati za človeka, če se človek začne zanimati za alkimijo. In staro dobro krščansko svarilo pravi, da je najlažja pot do vraga ta, da se za vraga začneš zanimati. Kakorkoli že, gre za povezavo med Voljo človeka in Voljo Kozmosa. V starih religioznih sistemih, in tudi v današnjih azijskih religijah obstaja koncept »kozmičnega reda«. Egipčani so ji (kozmični red je bil poosebljen v obliki boginje, kajti značilnost egipčanske religije je bilo poosebljanje okultnih oziroma metafizičnih konceptov) dejali Maat, vedski rišiji rta in kasnejša, na Upanišadah in Bhagavadgiti sloneča indijska filozofija, dharma. Enako – namreč dharma - kozmični red imenujejo budisti. Najbolje so to idejo izrazili Kitajci s pojmom Tao-a. Tako velja enačaj Resnična Volja = kozmična Volja. Morda niti ni potrebno uporabljati tako velikih besed. Gre preprosto za to, da človeku, ki se je resnično našel, na nek način vse uspeva. Vsakdanje življenje ponuja obilo primerov in zaključimo lahko ponovno s krščanskim rekom, da tistemu, ki ljubi Boga, vse pripomore k dobremu. Ljubiti Boga pomeni izpolnjevati resnično Voljo, in kdor jo izpolnjuje, temu asistira vse Vesoljstvo.

Sedaj smo že blizu pojmovanju magike kot umetnosti življenja. V prvem pojmovanju magike je Magus pomnil sinonim za človeka, ki je opravil Veliko delo, torej Človeka. V tem drugem pojmovanju pa je Magus sinonim za vsakogar, ki izpolnjuje svojo resnično Voljo. Tako lahko sedaj navedemo slovito Crowleyevo definicije Magike, ki se glasi: »Magika je Znanost in Umetnost povzročanja Sprememb v skladu z Voljo« (Crowley 1997 (1930): 126). Definicija je še razširjena z naslednjim teoremom: »Vsak namerni akt je magični akt« (ibid. 127).

Definicija je briljantna zato, ker polje magike razširi na vsa področja človekove aktivnosti in ukine umetno razliko med naravnim in nadnaravnim, po kateri naj bi bila magija zaobsegala področje nadnaravnega. Razliko je pravzaprav ukinil že francoski mag Eliphas Levi, predhodnik Crowleya, ki je imel nanj velik vpliv. Levi je defniral magijo kot »Znanost o skrivnostih narave, k iso jo do nas prinesli Magi«. Da bi razumeli, kaj želim povedati, je potrebno poseči po nekaterih filozofskih konceptih.

Grška filozofija je bil rojena s Talesom iz Mileta. On in njegovi nasledniki – Anaksimander, Anaksimenes, Heraklit, Parmenid, Empedokles in drugi – so celoto bivajočega imenovali Physis. Z drugimi besedami, celota bivajočega ni bila ločena na čutno-zaznavni in inteligibilni del, kar se zgodi s Platonom in najde svojo polno utemeljitev v Aristotelovi delitvi filozofije na dve poglavitni panogi, metafiziko, ki se ukvarja z inteligibilnim (nadčutnim) in fiziko (ki se ukvarja s čutno-zaznavnim). Moderna različica Platonovega dualizma je Descartesov dualizem, ki loči dve substanci – res extensa, razsežnostno substanco, s katero se ukvarja naravoslovna znanost, in res cogitans, zavedajočo se oziroma mislečo substanco, ki je predmet teologije in filozofije. Ko je v času od 16. do 19. st. nastajala moderna znanost, je bila magija bodisi povsem diskreditirana in potisnjena v območje vraževernosti, ali pa je dobila odločen status vede, ki se po svojem samem ustroju ukvarja s pojavi & zakonitostmi, ki sodijo v sfero nadnaravnega, torej nadčutnega, in niso v domeni znanosti, ki preiskuje naravo. Narava je – kot poprej človek – zanalašč pisana z malo, kajti to, kar je tedanja znanost razumela kot naravo in kar znanost še vedno razume kot naravo (vsaj mainstreamovska znanost) je le tisti del Narave, ki je dostopen merjenju oziroma zaznavanju instrumentov. (Res pa je, da so ti omogočili odkritja, ki bi bila s stališča srednjeveške klasifikacije uvrščena v področje naravne magije, magie naturalis.)

Ko Levi denimo govori o magiji kot »vedi o skrivnostih narave«, ima v mislih predsokratski oziroma predplatonični pojem Narave, ki še ni razdeljen na čutno-zaznavni in inteligibilni del. Crowleyeva definicija to pojmovanje vzame samodejno v poštev: »Magika je Znanost in Umentost o Spremembah, ki so povzročene v skladu z voljo«. Crowleyeva opredelitev je bolj dinamična od Levijeve, saj je njena ključna poteza »Sprememba«. Toda ta sprememba je lahko umetniška stvaritev – pri čemer so denimo platno, leseni okvir, barve in umetniška inspiracija, podana prek medija domišljije, spremenjeni v neko novo celoto, ki se ji pravi »umetnina« ali »slika«; lahko pa je ta sprememba tudi invokacija demona, ki za maga opravi določeno nalogo. Z drugimi besedami, v Crowleyevi opredelitvi je Narava vedno pojmovana v predsokratskem smislu kot Physis, kot celota vsega bivajočega.

Pommebno mesto v Crowleyevi opredelitvi ima Volja. Kako je s tem smo že povedali. Toda Crowley nadalje tudi zapiše, da je »Vsak namerni akt magični akt«. To pomeni, da je celotno življenje pravzaprav magija, kajti celotno življenje je podvrženo toku sprememb (vsaj v svetu, ki se po klasični terminologiji, ki sicer nima več znanstvene, zato pa tem večjo alegorično težo, imenuje sublunarni svet). V tem toku sprememb je lahko človek bodisi povsem pasivni statist, s komer se poigravajo sile tega, kar so Stari imenovali Heimarmene, torej Usoda. Ne gre za nikakršne antične bogove & boginje, ali za vile sojenice (čeprav tudi, toda to ni stvar tega eseja), pač pa enostavno za ujetost oziroma suženjstvo arhontov, ki se jim pravi Kapitalizem, Porabništvo, Zabava, Javno Mnenje, Ugled, Spolnost in Družbeni red (in zadnji je najhujši od vseh) – lahko pa postane aktvni igralec v igri Življenja, in čeprav arhotov ne more premagati, se jim lahko izogne, ali kar je še boljše, lahko jih zvijačno obrne v svoj prid. Tako je Magika zares »Znanost in Umetost povzročanja Sprememb v skladu z Voljo«, in magika kot umetnost življa ima neštete vzporednice z indijsko vamo margo (levo potjo), na zahodu znano kot »tantra«. Tantrik je prav tako kot mag (in tantra je pravzaprav indijska verzija magike, pri kateri božanska Volja, znana kot Šakti, Boginja, igra pomembno vlogo) umetnik življenja, ki iz ujetosti v mrak kali juge ne beži v samoto gorske votline kot advaitist, niti v ekstatično petje božanskega imena kot vaišnava, niti v puščavo ali samostansko celico kot nekdanji in sedanji krščanski menih, pač pa, nasprotno, sile, ki za večino tvorijo vezi (Crowley jih pedstavi kot bič, bodalo in verige) uporablja v svoj prid.

Crowley je nekoč v ogorčenju zapisal: »Preden se polotite Velikega dela, se naučite, kaj je delo!« Tako je najbolj gotova in najbolj temeljita šola magike šola Življenja. Znajti se v Življenju, kar ne pomeni zgolj običajne poti diplomiranja na fakulteti ali ustanovitve lastne firme (čeprav morda tudi to), pač pa mnoštvo različnih stvari, kot so (če naštejem tiste, katerih se večina otepa) dvoboj na življenje in smrt z golimi pestmi, nohti, zobmi in nogami; pretentanje pohlepenega trgovca z drogo; preživeti na ulici brez prebite pare; prečkanje nevarnih gorskih prelazov v zanašanju izključno nase; in najtežje od vsega: doseči, da se izkušena prostitutka zaljubi v človeka, je najboljša podlaga za Magiko. Kdor je osvojil stvari, podobne zgoraj naštetim, se lahko naposled loti težjih magičnih operacij, ki so »klasične« in na nek način bodisi tvorijo Veliko delo ali so njegova predstopnja: invokacije elementarcev, demonskih in angelskih bitij, planetarnih genijev; astralnih potovanj in lucidnega sanjanja; razvijanja lastnih telepatskih, jasnovidnih, psihokinetičnih in hipnotičnih sposobnosti; umetnosti magije znakov (sigil magic) in obujanja atavizmov, itd. Najprej je potrebno Znanost in Umetnost povzročanja Sprememb v skladu z Voljo razviti v malem; šele nato se lahko človek te Znanosti in Umetnosti – ki se imenuje Arte Magicale – lahko loti tudi velikem.

V. ZAKLJUČEK

V pričujočem eseju smo skušali prikazati temelje Crowleyeve filozofije oziroma, kakor smo le-to poimenovali, magičnega eksistencializma. Ključne so naslednje ugotovitve:

- Crowleyeva magika se kaže kot sicer eklektična, pa vendar samostojna religiozna filozofija, ki neposredno korenini v učenju hermetičnega/okultnega reda Zlate zore in pa v magični teoriji francoskega maga Eliphasa Levija; vendar pa za Crowleyevo sintezo stoji več tisoč let ezoteričnih učenj, ki jih je Crowley sicer po svoje predelala in preinterpretiral, a se je kljub temu imel za njihovega dediča.


- v kontekstu okultne filozofije, ki je pojem, ki približno ustreza Crowleyevemu pojmu »magike«, je Crowley utemeljitelj psihološke paradigme, ki se kaže kot tretja velika paradigma v zgodovini zahodnega okultizma. (Prva paradigma je objektivistična paradigma srednjeveške, rensančne in zgodnje-novoveške okultne filozofije, katere najbolj značilni predstavnik je Heinrich Cornelius Agrippa von Nettesheim; druga je energetska paradigma od poznega 18. do druge polovice 19. st. (mesmerizem in teorija o različnih fuidih), katere najbolj značilni predstavnik je Eliphas Levi; tretja paradigma ima začetke v Zlati zori, polno težo pa ji je dal Crowley in njegov »svetli brat« po zanimanju, Carl Gustav Jung; četrta paradigma pa je paradigma povsem pragmatiče Arte Magicale, katere ded je Austin Osman Spare.)


- v središču Crowleyeve magike, ki je definirana kot »Znanost in Umetnost povzročanja sprememb v skladu z Voljo«, je t. i. Volja, ki pomeni posameznikovo avtentično poslanstvo, poklicanost, oziroma njegovo povsem distinktivno pot v nepredvidljivosti Življenja. V tem pogledu se Volja, pisana z veliko, loči od besede volja, pisana z malo. Beseda volja, pisana z malo, namreč označuje razpršene in nekoherentne ali v najboljšem primeru neavtentične aspiracije ega, ki je tudi njen nosilec; medtem ko beseda Volja, pisana z veliko, pomeni, kot že povedano, posameznikovo avtentično Pot (in se v tem pogledu lahko usporeja s kitajskim pojmom Tao), ki je utemeljena na Sebstvu, torej na nečem, kar je globje od ega in je odsvit Boga v človeku, njegova podoba oziroma bogupodobno bistvo, ki ga posamezni religiozno-filozofski sistemi imenujejo različno. Tako je Crowleyeva Magika dejansko filozofija življenja, in kot tako jo lahko označimo kot eksistencializem, ker pa vsebuje močno navezavo na religijo in magijo, je to posebna oblika religioznega eksistencializma, namreč »magični eksistencializem«.


- kljub temu, da Volja ni fiksno določena, saj je Pot vsakega posamezika različna in se ne izteče vedno v mistiki, je v jedru Crowleyevega magičnega eksistencializma vendarle ideja Velikega dela, ki ga lahko najpreprosteje označimo kot Pot človeka k Človeku. V tem pogledu ima Veliko delo podobnosti z Jungovo idejo individuacije, krščansko idejo hoje za Kristusom, budistično idejo plemenite osmere poti in indijsko idejo joge. Gre za iskanje svojega resničnega Bistva. Resnično Bistvo, pojmovano statično, je v Crowleyevem sistemu poimenovan kot posameznikov Sv. Angel Varuh, kar je prispodoba, vzeta iz grimorija Knjiga Svete Magije Abramelina Maga (15. st.), in odgovarja Jungovemu konceptu Sebstva, krščanskemu konceptu »notranjega Kristusa« oziroma »Božje Podobe (imago Dei) v nas«, grško-helenističnim in gnostičnim konceptom nousa/dajmona oziroma pneume; kabalističnemu konceptu Neshamacha oziroma Yechidacha; budističnemu konceptu tathagathathagarbhe (semena Budove narave) oziroma »dragulja v lotosu«, itd. Resnično bistvo, popjmovano dinamično, pa je človekova resnična Volja. Tako v iskanju svojega resničnega Bistva človek postaja Človek, in simbol tega Čoveka (namerno pisano z veliko) je v Crowleyevi filozofiji Magus, ki je na simbolni ravni identičen s koncepti Anthroposa/Adama Kadmona/Krista Pantokratorja/Bude.


- Veliko delo je pot rasti in spoznavanja samega sebe, pa tudi pot umiranja; vsaka smrt je hkrati novo rojstvo in kar je na novo rojeno, mora na neki novi stopnji Velikega dela umreti. Prva smrt je smrt posameznikovih drugih aspiracij razen teh, ki vodijo v smeri Velikega dela; druga smrt je smrt volje in rojstvo resnične Volje, kar pomeni smrt ega oziroma prenos težišča ega na Sebstvo/Voljo, kakor se ta kaže skozi percepcijo duševnosti (uma). Tretja smrt je prečkanje Brezna, kar pomeni odpoved običajni umski percepciji in pridobitev božanskega zrenja; četrta in poslednja smrt je dokončna smrt človeka kot posameznika in njegova združitev z Nad-bitnostnim in Nad-pojmovnim, s tem, kar Crowley imenuje Nuit/Hadit in kar kabala imenuje Ain Soph.


- Veliko delo ima nek svoj notranji red, ki z ozirom na to, da je Crowleyeva filozofija eiksitencialistična, ni tog (in nobena prava mistična pot ni enosmerna in toga – togost je namreč odmik od Življenja), pač pa se prilagaja posamezniku; kljub temu pa obstajajo neke skupne točke ali neka notranja koherenca. Središčni ritual, okoli katerega se vrti Veliko delo, kakor ga pojmuje Crowley, je Izklic Sv. Angela Varuha. To je zelo kompleksen ritual, ki odgovarja odkritju Resnične Volje in s tem Sebstva, obenem pa tudi soočenje z drugo, temno platjo Sebstva. Volja ima – kot Mercurius duplex starodavnih alkimistov – namreč dvoje plati, tako kreativno kot destruktivno. S spoznanjem resnične Volje in Sebstva tako posameznik postane »Adept«, kar pomeni nekoga, ki je spoznal samega sebe v gnostičnem smislu, se pravi odkril svoje najbolj notranje bistvo in svoje Poslanstvo. Prava Magika se začenja šele po tem ritualu – pred njim so vsa magična (magična po vulgarnem pojmovanu magije) dela črne magije. Veliko delo se veže na kabalistično Drevo življenja, ki je graf in simbol Človeka (namerno pisano z veliko), Anthrposa/Adama Kadmona/Krista Pantokratorja oziroma Magusa. V skladu s tem sefire ponazajajo stanja zavesti, stopnje v amospoznavanju in na prehodu od človeka k Človeku, zunanji znak odkritih stopenj pa so stopnje v magičnem redu, ki jih je Crowley večinoma povzel po Zlati zori.


- Crowley je Drevo življenja pojmoval predvsem mikrokozmično. Tako Keter odgovarja Yechidahu, čistemu nad-zapopadljivemu božanskemu Bistvu, ki je identičen Bistvu ali Biti, krščanskemu »Prvemu vzroku« oziroma Plotinovemu Enemu, iz česar vse izhaja. Chokmah kot Palica odgovarja čisti Volji, ki je ne ovira umsko razumevanje, saj je nad ravnijo uma. Binah kot Čaša odgovarja Božanskemu Razumevanju oziroma Uvidu. Tako Palica in Čaša tvorita Voljo in Razumevanje, oziroma Uvid-Voljo, kar je podobno tantrični dvojici Šiva-Šakti, ki pomenita Zavest-Voljo. Potrebno se je zavedati, da tako Keter kot Yechidah, Chokmah kot Chayyah/Volja in Binah kot Neshamach/Uvid stojita nad običajnim človeškim zapopadenjem, zato gre vedno za Uvid in Voljo, pisano z veliko. Eno in Uvid-Volja tvorita višji, božanski del Človeka. Brezno, ki loči Eno in Uvid-Voljo od drugih plasti človeka, je hkrati brezno, ki loči božansko Zavest od običajne zavesti. Običajna zavest je območje Ruacha, torej duše (psihičnega), in njen simbol je Meč. Tiphareth je center, kjer se v Ruachu odslikava Eno oziroma Zavest-Volja, točka stika Neshamcha z Ruachom. Zato je Tiphareth hkrati tudi center Volje, posredovane skozi prizmo Ruacha. Nižje dele človeka, ki tvorijo spodnji dve sefiri Drevesa – nagonske impulze in telo – predsavlja Pentakel. Povedano kabalistično, je Pentakel simbol za Nefeš in Gupt – nagone in telo.


- Poleg pojmovanja Magike kot eklektične, a specifične religiozne filozofije je pri Crowleyu prisotno sicer povezano, a vendarle drugačno in v marsičem zelo moderno (moderno v smislu razvoja znotraj okultizma kakor specifične forme mišljenja in vedenja) pojmovanje magije. To pojmovanje je povsem pragmatično. Ukinja platonsko, sholastično in kartezično razliko med naravnim in nadnaravnim, oziroma čutnim (materialnim) in nadčutnim (duhovnem) ter se vrača na predsokratsko pozicijo narave kot Physis, torej kot Narave (namerno pisano z veliko), ki ni umetno razdeljena na materialni oziroma čutno-zaznavni pol in duhovni oziroma inteligibilni pol. Tako se Magika kaže kot »Znanost in Umetnost povzročanja Sprememb v skladu z Voljo«, in Magika se pokaže kot umetnost življenja. Še enkrat se Crowley pokaže kot odločen eksistencialist, tokrat v še radikalnejši in manj religiozni luči. Mag je tisti, ki ne dovoli, da mu vladajo sile moderne Heimareme (Usode), se pravi sile Kapitalizma, Splošnega mnja, Ugleda itd. pač pa živi svoje življenje avtentično v sladu z Voljo, ki je lahko kakršnakoli – z edinim pogojem, da je avtentična. Mag je torej resnično »mag« - mag Življenja, kajti največja magija je živeti Življenje na avtentičen in poln način. To pa so bile tudi ene zadnjih Crowleyevih besed. Malo pred smrtjo je namreč dejal: »Ta svet je vreden, da se v njem živi!«

FINIS.



UPORABLJENA LITERATURA:

Crowley, Aleister (with Mary Desti & Leila Waddel)
1997 (1930) Magick: Book Four – Liber ABA. Part I-IV. Edited, annotaded and introduced by Hymenaeus Beta. San Francisco/Newburyport: Weiser Books.

Crowley, Aleister
(1929) The Confessions of Aleister Crowley: An Autohagiography. London: Mandrake Press.
Vir: http://hermetic.com/crowley/confessions/; 10. 5. 2010
1986 (1912) 777 And Other Qabalistic Writings of Aleister Crowley. Edited with introduction of Israel Regardie. San Franciso/Newburypurt: Weiser Books.
2006 (1929) Mesečevo dete. Prev. Ana Marija Mayerhold. Ljubljana: Amalietti & Amalietti.

Edinger, Edward
2004 Jaz in arhetip. Individuacija in religijska funkcija psihe. Prev. Anja Zalta. Ljubljana: Študentska založba.

Eliade, Mircea
1969 Yoga: Immortality and Freedom. Transl. Willard. R. Trask. Bollingen Series LVI. Princeton: Princeton University Press.

Feuerstein, Georg
1998 Tantra: The Path of Ecstasy. Boston & London: Shambala.

Fortune, Dion
2000 (1935) The Mystical Qabalah. San Francisco/Newburyport: Weiser Books.

Goodrick-Clarke, Nicholas
2008 The Western Esoteric Tradition. Oxford: Oxford University Press.

Hall, Manly Palmer
2003 (1928) The Secret Teachings of All Ages: An Encyclopedic Outline of Masonic, Hermetic, Qabalistic and Rosicrucian Symbolical Philosophy. New York: Penguin Books.

Hanegraaff, Wouter J. & Antoine Faivre, Reloef van den Broek, Jean-Pierre Brach, ur.
2006 Dictionary of Gnosis & Western Esotericism. Leiden/Boston: Brill.

Hine, Phil
1995 Condensed Chaos: An Introduction to Chaos Magic. Tempe, Arizona: New Falcon Publications.

Juhant, Janez
2001 Zgodovina filozofije: stari in srednji vek. Priročniki Teološke fakultete 18. Ljubljana: Družina.

Jung, Carl Gustav
1966 Two Essays on Analytical Psychology. CW 9/II. Transl. R.F.C. Hull. Bollingen Series XX. Princeton: Princeton University Press.
1967 Alchemical Studies. CW 13. Transl. R.F.C. Hull. Bollingen Series XX. Princeton: Princeton University Press.
1968 Psychology and Alchemy. CW 12. Transl. R. F. C. Hull. Bollingen Series XX. Princeton: Princeton University Press.
1969 Psychology and Religion: West and East. CW 11. Transl. R. F. C. Hull. Bollingen Series XX. Princeton: Princeton University Press.
1969 Aion: Researches into the Phenomenology of the Self. CW 9/II. Transl. R. F. C. Hull. Bollingen Series XX. Princeton: Princeton University Press.
1970 Mysterium Coniunctionis. CW 14. Transl. R. F. C. Hull. Bollingen Series XX. Princeton: Princeton University Press.

Levi, Eliphas
2001 (1856) Transcendental magic. Transl. Arthur E. Waite. Boston/York Beach: Weiser.
2006 (1860) Magic: A History of Its Rites, Rituals, and Mysteries. Mineola, New York: Dover Publications.

Loski, Vladimir
2008 Mistična teologija vzhodne cerkve. Prev. Pavle Rak. Ljubljana: KUD Logos.

Owen, Davies
2009 Grimoires: A History of Magic Books. Oxford: Oxford University Press.

Pasi, Marco
2006 'Crowley, Aleister.' V: Dictionary of Gnosis and Western Esotericism. Wouter Hanegraaff et al, ed. Leiden/Boston: Brill. Str: 281-287.
2006 'Ordo Templi Orientis.' V: Dictionary of Gnosis and Western Esotericism. Wouter Hanegraaff et al, ed. Leiden/Boston: Brill. Str: 898-906.

Regardie, Israel
1986 The Golden Dawn: A Complete Course in Practical Magic: Four Volumes in One: The Original Account of the Teachings, Rites and Ceremonies of the Hermetic Order of the Golden Dawn. Woodbury, Minnesota: Lyewelynn Publications.
2007 The Tree of Life: An Illustrated Study of Magic. Edited & Annotated by Chic Cicero & Sandra Tabatha Cicero. Woodbury Minnesota: Lyewelynn Publications.

Rudolph, Kurt
1987 (1980) Gnosis: The Nature & History of Gnosticism. San Francisco: Harper.

Sholem, Gershom
1978 Kabbalah: A Definitive History of the Evolution, Ideas, Leading Figures, and Extraordinary Influence of Jewish Mysticism. Meridian Books (Penguin Books): New York.
2003 Poglavitni tokovi v judovski mistiki. Prev. Vid Snoj. Zbirka Hieron. Ljubljana: Nova revija.

Stres, Anton
1998 Zgodovina novoveške filozofije. Priročniki teološke fakultete 13. Ljubljana: Družina.

Sutin, Lawrence
2000 Do What Thou Wilt: A Life of Aleister Crowley. New York: St. Mary's Griffin.

Trimsegist, Hermes
2001 Corpus Hermeticum. Prev. Pavel Češarek. Zbirka Hieron. Ljubljana: Nova revija.

Trobentar, Janez
2006 Človek – Sfinga – Zver: (Nemogoč poskus »intelektualnega« portreta. Aleister Crowley – Sestavljanka št. 666.). Šmarješke Toplice: Stella.

Urban, Hugh B.
2006 Magia Sexualis: Sex, Magic and Liberation in Modern Western Esotericism. Berkely and Los Angeles: University of California Press.

Waite, Arthur Edward
2003 (1929) The Holy Kabbalah. Mineola, New York: Dover Publications.

Wallis, R. T.
1995 Neoplatonism. With foreword and bibliography by Lyoyd P. Gerson. London: Bristol Classical Press.

Worms, Abraham von/Georg Dehn, Steven Guth in Lon Milo DuQuette
2006 The Book of Abramelin: A New Translation. Edited & translated by Georg Dehn & Steven Guth. Foreword by Lon Milo DuQuette. Lake Worth, Florida: Ibis Press.